Svetovno prvenstvo v TTS, Pincavallo (Ita), 28. 2. – 1. 3. 2017

Tekma zimske sezone. Je važen le na koncu dosežen rezultat, ali celotna pot s pripravami, ki te pripeljejo do tega rezultata? In s tem do spoznavanja sebe, koliko si v resnici močan in sposoben, če si tega zares močno želiš, oziroma šibak, če skreneš z začrtane poti?

Na mojem koledarju je bil datum svetovnega prvenstva označen z rdečo že vse od konca lanske zimske sezone. Lani sem na tekmah svetovnega pokala debitirala in spoznala, da nastopi med najmočnejšimi dekleti niso ravno mačji kašelj; fizično moraš biti zelo močan, še bolj pa psihično, sicer te “povozijo”. Izjemno zanimivi so se mi zdeli šprinti. Ne zajemajo zgolj splošne vzdržljivosti kot npr. vertikal, ampak zahtevajo še kopico motoričnih sposobnosti in ostalih dejavnikov – hitrost, tehniko, natančnost na menjavah, taktiko, brezhibno opremo in nekaj sreče. Prav tako je zanimiva za gledalce, saj se odvija na manjšem poligonu, v celoti vidnem z ene točke, posamezen krog pa traja okrog 4 minute.

20170227_134155

Trening plan si napišem sama in mu po navadi tudi sledim. V večini sem stroga do sebe in “pridna” na treningih, občasno pa so me premamile odlične razmere ter lepo vreme in tako je lepa dolga tura nadomestila intervale ali trening tehnike. Nekajkrat je zmanjkalo tudi motivacije. Zakaj, če jo doslej še ni nikoli? Še raziskujem … Manjka mi še nekdo, ali del mojega znanja, ki bi skrbel za podrobnosti; prehrano, opremo, organizacijo … No, na svetovnem je del te naloge prevzel Janez in se pri tem odlično odrezal!

20170301_151905

V Piancavallo sva se po spomladansko obarvani Padski nižini odpravila dan prej, da sva se v miru namestila v hotel in odpravila na ogled proge. Ta je bila na začetku precej položna, nato je prešla v strme cik-cake, tudi odsek “na peš” je bil lepo strm, za spust pa so nam pripravili veleslalomska vratca, ter na koncu 3 nehvaležne grbine. Na dan tekme je neprestano padal dež, spored je bil italijansko pozen, zato sva zjutraj še poležavala v hotelu. Nato se je začelo dogajati. Glava je odšla v svoj svet, nič in nihče me ni motil, kar se je dogajalo okoli mene, nisem zaznavala. Tukaj sem zato, da tekmujem in pokažem kaj znam. Oblekla sem se, pripravila opremo in se odpravila na štart. Tekmovalk, ki jih spoštujem in vem, da so mnogo boljše od mene, tokrat v mojih mislih ni bilo tam. Čutila sem njihovo nervozo, strah in tremo, sama pa sem bila mirna, ogreta in osredotočena na svoj cilj. Skozi kvalifikacije sem se brez težav s 13. časom prebila v četrt finale. Ob tem moram pohvaliti Janeza, ki je zame skakal po dežju, iskal rezultate, ter skrbel, da sem jaz in moja oprema ostala suha. V četrt finalu sem bila izjemno samozavestna, zbrana in pripravljena. Takoj sem se prebila v ospredje, menjave speljala odlično, misli so bile usmerjene le v zmago in zato mi je to tudi uspelo. Bila sem presrečna, da mi je uspelo preseči svoj cilj, dvignila smuči in zavriskala. Dihanje se kljub ležanju na hodniku kavarne ni umirilo še kakšnih 10 minut. Ponovno je sledil premor, iskanje razvrstitve in ogrevanje na novo. Ker se mi je mudilo na start polfinala, sem v kavarni pozabila palice. Šprintala sem ponje in ravno ujela pok pištole. Na žalost me je takoj za tem na cedilu pustila oprema, saj se mi je dvignila petka in zapela zadnja vez. Tako je bil lov za finalom izgubljen, a vem in verjamem, da je bil tisti dan realno dosegljiv. Jeza, žalost in razočaranje. Toda vseeno sem končala na 10. mestu na svetu, kar je rezultat nad mojimi pričakovanji. Vesela sem, ker vem, kako dobro sem se zmožna pripraviti na neko veliko stvar, znam poslušati sebe ter slediti začrtanim ciljem. Torej – je res pomembna le številka na koncu, ali pot, ki me je pripeljala do tja?

FB_IMG_1488311837674

Naslednji dan je sledil še vertikal. Seveda utrujena, toda izgovorov ni, pogoji so za vse enaki. Ponovno značilna italijanska zamuda in prevroče sončno vreme za visoke obrate. Zastavila sem si visoke cilje in sledila najboljši deseterici. Napaka. Takoj sem prešla v rdečo cono in bila prisiljena zmanjšati tempo. Mimo je šlo kar nekaj tekmovalk. Obrati so bili še vedno v višavah. Po uri sodeč naj bi bil cilj blizu, zato sem iztisnila še zadnje atome moči za finiš, ampak konca kar ni in ni bilo. Z 22. mestom nisem bila ravno zadovoljna, toda tisti trenutek sem dala več od sebe, kot sem lahko in to je pomembno. Če pomislim, da tako mukotrpno še ni bilo na nobeni tekmi, in da sem končala v prvi polovici uvrščenih, izkupiček še zdaleč ni slab.

DSC06296.JPG

Ko sem prišla domov sem bila povabljena na Nočni obisk Prvega programa Radia Slovenija. Nato sem 2 dni spala po 15 ur, vmes pa skočila na kakšen hribček. Očitno me je prvenstvo pošteno utrudilo. Za letošnjo zimo nimam več posebnih želja ali motivacije nastopati na večjih tekmovanjih, zato sem smučke že v večji meri zamenjala s tekaškimi copati. Hvaležna sem vsem, ki me spremljate, spodbujate in dajete nasvete, saj mi brez vas ne bi uspelo. Najlepša hvala tudi Planinski zvezi Sloveniji za možnost nastopanja v svetovnem pokalu. Nekje daleč v podzavesti se mi poraja želja, da bi leta 2022 nastopila na Olimpijskih igrah v Pekingu, kjer bo po vsej verjetnosti premierno možno tekmovati v turnem smučanju. Vredno je razmisliti, toda do takrat je še daleč. Sedaj pa na kakšno lepo turo. Gremo?

images

 

 

 

Advertisements

Svetovni pokal Font Blanca (Andora), 20. in 21. 1. 2017

Začelo se je epično, nadaljuje se resneje – s tekmovanji v svetovnem pokalu. Prva postaja je bila žepna državica Andora, kamor smo se odpravili z letalom. Po lanskih negotovih občutkih na individualnih tekmah ob koncu sezone, sem le dobila nekaj več samozavesti in nastopila tudi na klasiki. Po pregledu proge se je odločitev izkazala za pravilno. Klasika je le kraljevska disciplina v turnem smučanju, tokratna trasa pa je bila nasploh zanimiva, v slikovitih visokih gorah z odprtim terenom, veliko menjavami, odseki na “peš” in z uporabo derez.

16143121_1200819063298545_5143054103407778204_n

Tako je v soboto na hladnih 2200 metrih počila štartna pištola. Kljub visokim obratom se pri prvem vzponu prsti na rokah niso hoteli ogreti, toda potem se je začelo dogajati. Prvi letošnji spust po celem snegu sem odpeljala presenetljivo dobro, suvereno in noge niso prav nič zapekle. Nato cik-caki; na stmem terenu so bili bolj podobni visokim stopnicam, “pešak” po grapici navzgor in tek z derezami čez grebenček. Tu sem izgubila dve dragoceni mesti, saj se mi je dereza dvakrat odpela. Sledil je strm spust po trdem terenu, kratek vzpon in črta pa smučišču še do zadnje grape, kjer smo ponovno pripeli smuči na nahrbtnik. Kakšne zanimive misli se v teh obratih pletejo po glavi, lahko bi napisala célo knjigo. Škoda, da se teh občutkov ne da posneti, saj so res nekaj posebnega in neverjetnega, kot bi bil v drugi dimenziji, na žalost pa se jih po tekmi ne spominjaš več. Razmišljaš kako trpiš, kako te vse boli in zakaj neki je človek tako trmast, da muči samega sebe, hkrati pa je nepopisljivo lepo, vesel in hvaležen si, da lahko nastopaš v svetovni eliti, da si tako daleč od doma in udobja; in ta občutek te žene in žene dlje … No, še nekaj zatikanja z derezami in zadnji spust v cilj. Zadovoljna in nasmejana na 22. mestu.

16195835_1200819679965150_8719049526165151016_n

V nedeljo je sledila še vertikalna tekma s 730 metri višine po smučišču navzgor. Od štarta do cilja je veljala le surova moč, časa za popuščanje ni bilo. Zame so bile temperature malce previsoke. Končala sem na 19. mestu, s čimer ne morem biti ravno zadovoljna. Ves čas sem tekmovala z občutkom zategnjene ročne zavore. Obrati na maksimumu, noge se pa niso hotele prav hitro premikati. Vzrok? Prehlad, višina, slaba prehrana …? Izgovorov ni. V danem trenutku sem dala vse moči od sebe in to je tisto kar šteje! Časa za analizo je še dovolj, zato sem z razpletom zadovoljna. Bila je poučna izkušnja in lepa popotnica za naprej; že čez slab mesec nas v Transcavallu čaka svetovno prvenstvo, kjer bom nastopila v šprintih in vertikalu. Ni daleč, zato vabljeni navijat!

16195506_1513806671967320_2522638940665731598_n

images

Video

Epic ski tour 12. – 15. 1. 2016

Turnosmučarska sezona je kljub pomanjkanju snega v polnem pogonu in končno so se začela tudi tekmovanja. Do sedaj je bilo mogoče trenirati le na urejenih smučarskih progah – predvsem na Krvavcu in Starem vrhu, med vikendom pa nas je narava le nagradila z nekaj centimetri naravnega snega, zato upam, da se bom s treningi lahko preselila na Zelenico. Vnaprej načrtovani treningi, primeren urnik in dobra mera motivacije – tako ni dvoma, da bodo šli tudi rezultati navzgor.
_MDX8471.JPG
Po lanski zmagi na Mountain Attacku sem si tudi letos želela nastopiti tam, vendar sem se odločila, da se odzovem povabilu sponzorjev in nastopim na njihovi tekmi – Epic ski tour-u, ki poteka v osrčju Dolomitov. 3-dnevno tekmovanje, 3 etape, vsakič druga lokacija. Zaradi pomanjkanja snega smo tekmovali po urejenih progah, kar je bilo zame veliko bolj prijetno, saj na “divjih” spustih še nisem najbolj domača. Nastanjeni smo bili v mestecu Cavalese, prva večerna etapa pa je potekala na bližnjem smučišču. Lahka trasa s 750 m vzpona in spusta, kjer bi težko natedil večjo napako, veljala je le moč. Prehiter spust so nam omejili s slalomskimi vratci, ki smo jih morali obiti. Mislim, da ob začetku še nisem bila najbolj “prebujena”, toda vseeno končala na lepem petem mestu. Drugi dan smo takoj zjutraj začeli na zelo hladnem Pellegrinu. Tokrat so kratek del vzpona speljali celo izven prog, kjer smo vsaj v majhni meri začutili pravo turnosmučarsko vzdušje. Na spustu pa je zares letelo, pri fantih celo čez 100 km/h. V ciljnem sprintu je le malo zmanjkalo, da bi prehitela tretje uvrščeno in tako končala na 4. mestu. Lep napredek, želja po višjem mestu pa je le naraščala.
_fed3382
Nedeljska, zadnja etapa, je bila najbolj zanimiva. Potekala je na sedlu Pordoi, vsebovala pa je več menjav in sorazmerno dolg odsek poti, ki smo ga pretekli s smučmi na nahrbtniku. Štartali smo glede na zaostanek izpred prejšnjih dveh dni. Tako sem imela tekmovalke pred seboj ves čas na očeh. Očitno je bil to moj dan, saj sem iz sebe stisnila več kot v prejšnjih dneh in suvereno prehitela tretjo, druga pa prav tako ni bila daleč spredaj. Postavila sem celo najhitrejši ženski čas etape. S tretjim mestom in nastopom sem zelo zadovoljna, saj rezultat le potrjuje uspešnost treningov, dobila pa sem dobro motivacijo za naslednja tekmovanja. Verjela sem vase in uspelo mi je!
15977087_10154524025041888_3277252022690637281_n
Zares lepo tekmovanje s čudovitim ambientom in ne preveč zahtevnimi etapami. Ravno prav za otvoritev sezone. Želim si več podobnih tekem. Že čez tri dni pa z reprezentanco potujemo v Andoro na svetovni pokal. Tu bo konkurenca veliko močnejša in tudi trasa bo mnogo zahtevnejša. Čakata nas dve tekmovanji, klasika in vzpon. V februarju sledijo državna prvenstva, nato pa svetovno prvenstvo, kjer bom nastopila v šprintih in na vzponu. Z upanjem na večje količine naravnega snega se že veselim teh izzivov. Držite pesti!
_mdx8947
images

Limone Extreme VK, 15. 10. 2016

Ukvarjati se z nečim posebnim, s tistim, v čemer marsikdo ne bi mogel uživati. V kolikor najdeš užitek, s tem pride tudi napredek. V mojem primeru je to ljubezen do gora, gorskega teka in vsega, kar je s tem povezano. Tako je za mano še ena zanimiva sezona in skok eno stopnico višje od preteklega leta.

Zadnja pomembnejša tekma na mojem koledarju je bil vertikalni kilometer v Limone-ju pri Gardskem jezeru. Želja po nastopu je bila velika, saj so se temperature le nekoliko spustile, kar mojemu telesu pri premagovanju višinskih metrov še kako ustreza. Prav tako je forma ob vnaprej planiranih treningih še malo poskočila. Finalne tekme svetovne serije v vertikal kilometru, kjer se tradicionalno zbere vsa smetana, res nisem mogla zamuditi.

Naneslo je, da sem se na pot odpravila sama. Zaradi deževne napovedi v petek nisem prav nič hitela z odhodom in v Limone prispela le 2 uri pred štartom. Že samo zaradi čudovite lokacije se splača odpraviti v tisti konec. Dvigovanje gora neposredno iz obale Gardskega jezera in turistična mesteca so bila tudi v temnem deževnem dnevu izjemno lepa. Kako lepo mora biti šele v sončnem vremenu!

img_20161014_170836

Iskanje “race offica” in štartnega mesta v pelerini ni bilo prav nič prijetno. Izvedela sem, da bomo štartali vsi skupaj in tekli po alternativni progi. Proti štartu in na ogrevanje sem se odpravila le slabe pol ure prej, saj je tako močno deževalo, da so bile cunje in copati v trenutku namočeni in težki. Srečala sem še Nejca in Luka, s katerima sem spregovorila par besed, nato pa so tekmovalci prav počasi začeli teči v neko čudno smer in skozi prireditveni šotor. Seveda so tudi nas “poterali” noter. Vse skupaj se mi je zdelo čudno, nič še ni šlo zares, trema ni nič naraščala, zato sem oblečena v vetrovko le čakala skupaj s tekmovalci in opazovala, kaj se bo zgodilo. Ok, kar naenkrat je počila štartna pištola, sama pa sem stala med zadnjimi v vrsti. Zelo neugodno za dobro pozicijo na koncu. Skozi mesto po ulicah sem se prebijala in “komolcala” med tekmovalci, da bi se hitro prebila naprej. Postalo je vroče, med hišami je bilo bolj malo zraka, zato sem se ubadala s slačenjem svoje namočene vetrovke, ki se je lepila po telesu. Dobro, po parih minutah se je le malo razredčilo in pred seboj sem opazila tekmovalke moje vrste. Nekaj deklet nas je teklo skupaj po široki betonski poti, ki je večkrat prečkala kakšen potok. Kar naenkrat je vse skupaj postalo težko. Noge so postale težke, motila me je težka namočena majica, tudi vetrovka (ki je na takih tekmah obvezna), na živce mi je šla čelna svetilka, ki je od sebe dajala bolj malo svetlobe in motilo me je celo, da diham zatohel zrak, ki so ga izdihali moji sotekmovalci. Dve tekmovalki sta mi ušli naprej. Po polovici pa se je vse skupaj obrnilo v pozitivno smer. Kar naenkrat sem se počutila lahka kot perešček, razmišljala sem, kako hitro moji eritrociti razvažajo kisik do vseh celic v telesu, kako lep je prepaden pogled v dolino in kako super občutek je dohitevati sotekmovalce. Strele in grmenje sta mi dala še dodatno motivacijo. Drugo polovico sem v celoti pretekla. Ujela in prehitela sem Sereno Vittori, proti koncu pa sem dohitela še Beatrice Deflorian, ki mi je ušla le za 2 sekundi. Zame sta to dve odlični in težko ujemljivi tekačici. V cilj sem prišla spočita in zadovoljna. Končala sem na 9. mestu, kar je zame super rezultat. Hitro smo stekli v dolino po suhe cunje, potem pa na zaslužene testenine. Mene je čakala še nekajurna vožnja domov.

14711670_1314304355248581_3666878220165312902_o

Če povzamem, sem z letošnjo sezono zelo zadovoljna. Pet vikendov in pet težkih tekem v juliju s K3-jem v zaključku, reprezentančni nastop na evropskem in svetovnem prvenstvu in jesen, ki je bila zaznamovana z odličnim nastopom v Planici, z rekordom na Storžiču in seveda tretjim mestom v zaključku svetovnega pokala na Šmarni gori. Mislim, da si sedaj zaslužim nekaj pavze v smislu napornih treningov in si lahko do prvega snega privoščim uživanje v gorah in v teku s kakšno družabno tekmo za začimbo. Še enkrat pa najlepša hvala, da me podpirate pri mojih podvigih, saj me vsaka pohvala motivira za še boljši rezultat. Prav vesela sem, da sem lahko v tako prijetni tekaški družbi.

images

Tek na Šmarno goro, 1. 10. 2016

Tek na Šmarno goro pri meni nikoli ni zasedal pomembnejšega mesta, saj se zaradi konfiguracije terena, ki vsebuje veliko položnih odsekov, nisem mogla približati najboljšim. Teči na tej 10 km dolgi trasi s 700 m pozitivnih in 300 m negativnih višincev mi nikoli ni bilo v užitek. Toda to je finalna tekma, ki šteje za točke svetovnega pokala, prav tako šteje za točke slovenskega pokala in se spodobi, da jo vsako leto zapišem na koledar tekmovanj. Tako tudi letos nisem pričakovala veliko, cilj je bil le preteči progo v podobnem času kot lani. Prav tako je bil za menoj kar naporen teden in sem se že na štartu počutila rahlo utrujeno.

Na štartu sem opazila le dve dobri tekmovalki iz tujine, kar je pomenilo, da se bomo za tretje mesto udarile Slovenke. Po poku pištole sem ubrala zelo hiter tempo, poleg mene pa je nepričakovano tekla Manca, sicer smučarska tekačica. Po ravnini ji je bilo kar težko slediti, ko pa smo prišli do “skal”, sem prevzela narekovanje tempa. Do vrha Grmade sem si pridobila nekaj metrov prednosti, prav tako na tehničnem spustu, ko pa se je proga obrnila nazaj, sem Manco ponovno opazila kmalu za menoj. Vedela sem, da bo šlo na tesno, zato časa za počitek ni bilo. Bilo je izjemno težko, noge so bile težke in so hotele že malo po svoje, toda glava mi je narekovala, naj vztrajam in še malo dodam, saj se mi je smejalo tretje mesto. Zadnjega ravninskega odseka po travniku kar ni bilo konca. Sledil je še makadam, kjer so me kriki navijačev kar ponesli proti vrhu. Zelo sem bila vesela, ko sem tolikokrat zaslišala svoje ime in spodbudne besede. Hvala vam! Ko sem zavila okrog cerkve, kjer je sledilo le še 100 m do cilja, sem vsa izmučena razmišljala, kako z veseljem se bom skozi cilj zakotalila na tla in se nadihala zraka … Toda takrat sem se zavedala, da mi je uspelo nekaj izjemnega – doseči tretje mesto na Šmarni gori. Tako sem našla še nekaj moči in z dvignjenimi rokami skočila skozi cilj, zraven pa še “zavriskala”.

14448880_1911343499093272_1162714446015714641_n

Malo mi je bilo žal, da se mi je takoj po teku mudilo v službo in zato nisem mogla ostati na podelitvi in druženju. Vseeno je sledilo še nekaj intervjujev in slikanja, in zelo sem bila vesela, da sem lahko počakala vsaj na “flower ceremony”, kjer sem na podelitvenem odru stala skupaj z mnogokratno svetovno prvakinjo Andreo Mayr in odlično italijansko tekačico Alice Gaggi. Kasneje sem izvedela še, da sem v skupnem seštevku svetovnega pokala po lanskem četrtem zasedla odlično šesto mesto. Razlika je bila le v tem, da sem lani nastopila na štirih tekmah, letos pa le na dveh. Prav lepa hvala vsem navijačem za navijanje, čestitke in druženje ter seveda čestitke vsem sotrpinom, ki ste včeraj opravili s to zahtevno traso!

14522776_1911291679098454_5794022314171260385_n

Članek v Dnevniku: https://dnevnik.si/1042752093/sport/ostali-sporti/drugi-sporti/mamu-za-tri-sekund-zgresil-rekord-smarne-gore

Storžič vertikal kilometer, 25. 9. 2016

Ja, padel je! Nov ženski rekord na progi Storžič vertikal kilometer. To je nekaj zame, na takih strminah sem najbolj doma, včeraj pa sem si dokazala, da je bil moj trud poplačan.

Kaj je že vertikal kilometer? To je gorsko-tekaško tekmovanje, kjer moramo tekači premagati 1000 m višinske razlike, proga pa naj bi bila horizontalno merjeno čim krajša. Na Storžiču ta dolžina znaša le 2, 3 km, kar pomeni, da je med najkrajšimi na svetu. Tu tekaški korak bolj malo pride v poštev, treba je ubrati močan pohodniški korak. Da pa ni vsa moč v nogah, še kako prav pridejo palice.

14358978_1383665864981402_4054137165702011675_n

Skoraj ne upam si napisati, da sem se te tekme udeležila prvič. Mogoče sem se bala “kronometrskega” štarta, toda včeraj sem dokazala, da znam odlično nastopiti tudi, če mi nobena od tekmovalk ne diha za vrat. Pogoji za tek so bili naravnost odlični. Suho, ne pretoplo in jasno vreme z lepimi razgledi. Sama sem štartala zadnja od ženskih predstavnic. Zapodila sem se v breg in lovila tekmovalke pred seboj. Moj tempo je bil zelo hiter, saj sem prvih 200 višincev premagala v 7 min in 20 sec, kar je v primerjavi z vzponom na Planiško velikanko zelo hitro, le da tu tekma še zdaleč ni bila končana. Do polovice sem prehitela vse tekmovalke, ki so štartale pred menoj. Vmesni čas je tu pokazal 20 min in 20 sec, kar je pomenilo, da je tempo še vedno zelo visok. Kasneje me je zdelalo sonce, ki se je pravokotno uprlo na travo, po kateri smo tekli in komaj sem čakala, da pridem na greben, kjer vedno zapiha veter. Bilo je težko, a sem vztrajala do vrha, kjer sem po dolgi tišini le zaslišala nekaj navijačev. Pogled na štoparico ob koncu mi je še dodatno narisal nasmeh na obraz. Za nekaj sekund sem se ulegla na tla, nato pa šla navijat za sotekmovalke. Ob tako lepih razgledih smo se vsi skupaj podali še na vrh Storžiča. Prav čudovit dan smo imeli! Na vrhu pa sem ponovno spoznala nekaj pozitivcev, ki so mi še dodatno polepšali dan. V dolini je sledilo kosilo in razglasitev rezultatov, kjer nas je Nejc razveselil z bogatimi nagradami. Vse pohvale organizatorju in pomagačem. Naslednje leto se zagotovo vrnem.

14495360_1383665931648062_7054409237042494782_n

Tekma je bila seveda težka, a sem v tem zelo uživala. Naslednji teden me čaka nekaj še težjega – tek na Šmarno goro. Potrudila se bom po svojih najboljših močeh, a dobrega rezultata zaradi konfiguracije terena, ki mi ne ustreza, ne morem pričakovati. Veliko motivacijo in željo pa imam nastopiti še na zadnjem VK v Limone-ju sredi oktobra, kjer bi se rada pomerila z najboljšimi na svetu.

14500602_10209607603201055_3702306986986087810_o

Svetovno prvenstvo v teku navkreber, Sapareva Banya – Bolgarija, 9 – 12. 9. 2016

Zastopati reprezentanco v gorskih tekih in se pomeriti z najboljšimi na svetu? Mislim, da je to velika želja marsikoga, zato sem vesela, da sem bila lahko del te zanimive in pozitivne izkušnje, iz katere sem se ponovno veliko naučila.

received_10206765254842375

Svetovno prvenstvo je potekalo v Bolgariji, v mestecu Sapareva Banya in gorski verigi Rila. Tja smo prišli s tresočo vožnjo v zraku in s slalomom mimo lukenj po tamkajšnjih cestah. Mesto, nastanitev, prehrana in organizacija pa nas je po nič kaj obetavnih pripovedih tistih, ki so tam že bili, zelo pozitivno presenetila.

14317346_10208496092732115_9008757840915311808_n

Že na ogledu proge v soboto sem vedela, da bo težko, saj je bila proga zelo položna, kar meni ne ustreza preveč. Na dan tekme so bile razmere idealne za tek. Ne prevroče in suho. Štart je bil hiter, česar pa sama – verjetno zaradi adrenalina nisem občutila, saj se mi je zdelo, da gremo počasi. Želela sem si izboriti dobro mesto in se skušati tam zadržati. Skozi gozd mi je šlo zelo dobro, ko pa smo pritekli na položno traktorsko pot, le-te ni in ni bilo konec, a sem jo vseeno odtekla v solidnem tempu. Ta del mi je pobral kar nekaj energije, potem je pa le na vrsto prišlo nekaj metrov strmine. V cilj sem prišla na 47. mestu, kar je nekaj takega, kot je bilo od mene pričakovano. Z rezultatom sem zelo zadovoljna, saj sem dala vse od sebe, kar je popoldne potrdila močna utrujenost. Čas po tekmi smo izkoristili za kratko raziskovanje pogorja in ogled njegovih sedmih jezer.

received_10206765254882376

Pred tekmovanjem sem bila v dvomih, če bi se tega dogodka sploh udeležila, saj zahteva kar nekaj priprav (več psihičnih kot fizičnih), prav tako je pred takim nastopom prisotna huda trema. Taka tekmovanja te najprej nekoliko podrejo, ker si postavljen na realna tla, toda te zraven naredijo močnega, še bolj pripravljenega za prihodnost. Važne so pridobljene nove izkušnje, sam pa se odločiš, če jih boš sprejel. Spoznala sem nove kraje, nove zanimive ljudi, s katerimi smo se skupaj nasmejali do solz, hkrati pa se tudi skupaj tresli od treme. Hvala vsem za lepe štiri dni. Se že veselim novih izzivov, ki me čakajo jeseni!

P1220793.JPG