Svetovno prvenstvo v TTS, Pincavallo (Ita), 28. 2. – 1. 3. 2017

Tekma zimske sezone. Je važen le na koncu dosežen rezultat, ali celotna pot s pripravami, ki te pripeljejo do tega rezultata? In s tem do spoznavanja sebe, koliko si v resnici močan in sposoben, če si tega zares močno želiš, oziroma šibak, če skreneš z začrtane poti?

Na mojem koledarju je bil datum svetovnega prvenstva označen z rdečo že vse od konca lanske zimske sezone. Lani sem na tekmah svetovnega pokala debitirala in spoznala, da nastopi med najmočnejšimi dekleti niso ravno mačji kašelj; fizično moraš biti zelo močan, še bolj pa psihično, sicer te “povozijo”. Izjemno zanimivi so se mi zdeli šprinti. Ne zajemajo zgolj splošne vzdržljivosti kot npr. vertikal, ampak zahtevajo še kopico motoričnih sposobnosti in ostalih dejavnikov – hitrost, tehniko, natančnost na menjavah, taktiko, brezhibno opremo in nekaj sreče. Prav tako je zanimiva za gledalce, saj se odvija na manjšem poligonu, v celoti vidnem z ene točke, posamezen krog pa traja okrog 4 minute.

20170227_134155

Trening plan si napišem sama in mu po navadi tudi sledim. V večini sem stroga do sebe in “pridna” na treningih, občasno pa so me premamile odlične razmere ter lepo vreme in tako je lepa dolga tura nadomestila intervale ali trening tehnike. Nekajkrat je zmanjkalo tudi motivacije. Zakaj, če jo doslej še ni nikoli? Še raziskujem … Manjka mi še nekdo, ali del mojega znanja, ki bi skrbel za podrobnosti; prehrano, opremo, organizacijo … No, na svetovnem je del te naloge prevzel Janez in se pri tem odlično odrezal!

20170301_151905

V Piancavallo sva se po spomladansko obarvani Padski nižini odpravila dan prej, da sva se v miru namestila v hotel in odpravila na ogled proge. Ta je bila na začetku precej položna, nato je prešla v strme cik-cake, tudi odsek “na peš” je bil lepo strm, za spust pa so nam pripravili veleslalomska vratca, ter na koncu 3 nehvaležne grbine. Na dan tekme je neprestano padal dež, spored je bil italijansko pozen, zato sva zjutraj še poležavala v hotelu. Nato se je začelo dogajati. Glava je odšla v svoj svet, nič in nihče me ni motil, kar se je dogajalo okoli mene, nisem zaznavala. Tukaj sem zato, da tekmujem in pokažem kaj znam. Oblekla sem se, pripravila opremo in se odpravila na štart. Tekmovalk, ki jih spoštujem in vem, da so mnogo boljše od mene, tokrat v mojih mislih ni bilo tam. Čutila sem njihovo nervozo, strah in tremo, sama pa sem bila mirna, ogreta in osredotočena na svoj cilj. Skozi kvalifikacije sem se brez težav s 13. časom prebila v četrt finale. Ob tem moram pohvaliti Janeza, ki je zame skakal po dežju, iskal rezultate, ter skrbel, da sem jaz in moja oprema ostala suha. V četrt finalu sem bila izjemno samozavestna, zbrana in pripravljena. Takoj sem se prebila v ospredje, menjave speljala odlično, misli so bile usmerjene le v zmago in zato mi je to tudi uspelo. Bila sem presrečna, da mi je uspelo preseči svoj cilj, dvignila smuči in zavriskala. Dihanje se kljub ležanju na hodniku kavarne ni umirilo še kakšnih 10 minut. Ponovno je sledil premor, iskanje razvrstitve in ogrevanje na novo. Ker se mi je mudilo na start polfinala, sem v kavarni pozabila palice. Šprintala sem ponje in ravno ujela pok pištole. Na žalost me je takoj za tem na cedilu pustila oprema, saj se mi je dvignila petka in zapela zadnja vez. Tako je bil lov za finalom izgubljen, a vem in verjamem, da je bil tisti dan realno dosegljiv. Jeza, žalost in razočaranje. Toda vseeno sem končala na 10. mestu na svetu, kar je rezultat nad mojimi pričakovanji. Vesela sem, ker vem, kako dobro sem se zmožna pripraviti na neko veliko stvar, znam poslušati sebe ter slediti začrtanim ciljem. Torej – je res pomembna le številka na koncu, ali pot, ki me je pripeljala do tja?

FB_IMG_1488311837674

Naslednji dan je sledil še vertikal. Seveda utrujena, toda izgovorov ni, pogoji so za vse enaki. Ponovno značilna italijanska zamuda in prevroče sončno vreme za visoke obrate. Zastavila sem si visoke cilje in sledila najboljši deseterici. Napaka. Takoj sem prešla v rdečo cono in bila prisiljena zmanjšati tempo. Mimo je šlo kar nekaj tekmovalk. Obrati so bili še vedno v višavah. Po uri sodeč naj bi bil cilj blizu, zato sem iztisnila še zadnje atome moči za finiš, ampak konca kar ni in ni bilo. Z 22. mestom nisem bila ravno zadovoljna, toda tisti trenutek sem dala več od sebe, kot sem lahko in to je pomembno. Če pomislim, da tako mukotrpno še ni bilo na nobeni tekmi, in da sem končala v prvi polovici uvrščenih, izkupiček še zdaleč ni slab.

DSC06296.JPG

Ko sem prišla domov sem bila povabljena na Nočni obisk Prvega programa Radia Slovenija. Nato sem 2 dni spala po 15 ur, vmes pa skočila na kakšen hribček. Očitno me je prvenstvo pošteno utrudilo. Za letošnjo zimo nimam več posebnih želja ali motivacije nastopati na večjih tekmovanjih, zato sem smučke že v večji meri zamenjala s tekaškimi copati. Hvaležna sem vsem, ki me spremljate, spodbujate in dajete nasvete, saj mi brez vas ne bi uspelo. Najlepša hvala tudi Planinski zvezi Sloveniji za možnost nastopanja v svetovnem pokalu. Nekje daleč v podzavesti se mi poraja želja, da bi leta 2022 nastopila na Olimpijskih igrah v Pekingu, kjer bo po vsej verjetnosti premierno možno tekmovati v turnem smučanju. Vredno je razmisliti, toda do takrat je še daleč. Sedaj pa na kakšno lepo turo. Gremo?

images

 

 

 

Svetovni pokal Font Blanca (Andora), 20. in 21. 1. 2017

Začelo se je epično, nadaljuje se resneje – s tekmovanji v svetovnem pokalu. Prva postaja je bila žepna državica Andora, kamor smo se odpravili z letalom. Po lanskih negotovih občutkih na individualnih tekmah ob koncu sezone, sem le dobila nekaj več samozavesti in nastopila tudi na klasiki. Po pregledu proge se je odločitev izkazala za pravilno. Klasika je le kraljevska disciplina v turnem smučanju, tokratna trasa pa je bila nasploh zanimiva, v slikovitih visokih gorah z odprtim terenom, veliko menjavami, odseki na “peš” in z uporabo derez.

16143121_1200819063298545_5143054103407778204_n

Tako je v soboto na hladnih 2200 metrih počila štartna pištola. Kljub visokim obratom se pri prvem vzponu prsti na rokah niso hoteli ogreti, toda potem se je začelo dogajati. Prvi letošnji spust po celem snegu sem odpeljala presenetljivo dobro, suvereno in noge niso prav nič zapekle. Nato cik-caki; na stmem terenu so bili bolj podobni visokim stopnicam, “pešak” po grapici navzgor in tek z derezami čez grebenček. Tu sem izgubila dve dragoceni mesti, saj se mi je dereza dvakrat odpela. Sledil je strm spust po trdem terenu, kratek vzpon in črta pa smučišču še do zadnje grape, kjer smo ponovno pripeli smuči na nahrbtnik. Kakšne zanimive misli se v teh obratih pletejo po glavi, lahko bi napisala célo knjigo. Škoda, da se teh občutkov ne da posneti, saj so res nekaj posebnega in neverjetnega, kot bi bil v drugi dimenziji, na žalost pa se jih po tekmi ne spominjaš več. Razmišljaš kako trpiš, kako te vse boli in zakaj neki je človek tako trmast, da muči samega sebe, hkrati pa je nepopisljivo lepo, vesel in hvaležen si, da lahko nastopaš v svetovni eliti, da si tako daleč od doma in udobja; in ta občutek te žene in žene dlje … No, še nekaj zatikanja z derezami in zadnji spust v cilj. Zadovoljna in nasmejana na 22. mestu.

16195835_1200819679965150_8719049526165151016_n

V nedeljo je sledila še vertikalna tekma s 730 metri višine po smučišču navzgor. Od štarta do cilja je veljala le surova moč, časa za popuščanje ni bilo. Zame so bile temperature malce previsoke. Končala sem na 19. mestu, s čimer ne morem biti ravno zadovoljna. Ves čas sem tekmovala z občutkom zategnjene ročne zavore. Obrati na maksimumu, noge se pa niso hotele prav hitro premikati. Vzrok? Prehlad, višina, slaba prehrana …? Izgovorov ni. V danem trenutku sem dala vse moči od sebe in to je tisto kar šteje! Časa za analizo je še dovolj, zato sem z razpletom zadovoljna. Bila je poučna izkušnja in lepa popotnica za naprej; že čez slab mesec nas v Transcavallu čaka svetovno prvenstvo, kjer bom nastopila v šprintih in vertikalu. Ni daleč, zato vabljeni navijat!

16195506_1513806671967320_2522638940665731598_n

images

Video

Epic ski tour 12. – 15. 1. 2016

Turnosmučarska sezona je kljub pomanjkanju snega v polnem pogonu in končno so se začela tudi tekmovanja. Do sedaj je bilo mogoče trenirati le na urejenih smučarskih progah – predvsem na Krvavcu in Starem vrhu, med vikendom pa nas je narava le nagradila z nekaj centimetri naravnega snega, zato upam, da se bom s treningi lahko preselila na Zelenico. Vnaprej načrtovani treningi, primeren urnik in dobra mera motivacije – tako ni dvoma, da bodo šli tudi rezultati navzgor.
_MDX8471.JPG
Po lanski zmagi na Mountain Attacku sem si tudi letos želela nastopiti tam, vendar sem se odločila, da se odzovem povabilu sponzorjev in nastopim na njihovi tekmi – Epic ski tour-u, ki poteka v osrčju Dolomitov. 3-dnevno tekmovanje, 3 etape, vsakič druga lokacija. Zaradi pomanjkanja snega smo tekmovali po urejenih progah, kar je bilo zame veliko bolj prijetno, saj na “divjih” spustih še nisem najbolj domača. Nastanjeni smo bili v mestecu Cavalese, prva večerna etapa pa je potekala na bližnjem smučišču. Lahka trasa s 750 m vzpona in spusta, kjer bi težko natedil večjo napako, veljala je le moč. Prehiter spust so nam omejili s slalomskimi vratci, ki smo jih morali obiti. Mislim, da ob začetku še nisem bila najbolj “prebujena”, toda vseeno končala na lepem petem mestu. Drugi dan smo takoj zjutraj začeli na zelo hladnem Pellegrinu. Tokrat so kratek del vzpona speljali celo izven prog, kjer smo vsaj v majhni meri začutili pravo turnosmučarsko vzdušje. Na spustu pa je zares letelo, pri fantih celo čez 100 km/h. V ciljnem sprintu je le malo zmanjkalo, da bi prehitela tretje uvrščeno in tako končala na 4. mestu. Lep napredek, želja po višjem mestu pa je le naraščala.
_fed3382
Nedeljska, zadnja etapa, je bila najbolj zanimiva. Potekala je na sedlu Pordoi, vsebovala pa je več menjav in sorazmerno dolg odsek poti, ki smo ga pretekli s smučmi na nahrbtniku. Štartali smo glede na zaostanek izpred prejšnjih dveh dni. Tako sem imela tekmovalke pred seboj ves čas na očeh. Očitno je bil to moj dan, saj sem iz sebe stisnila več kot v prejšnjih dneh in suvereno prehitela tretjo, druga pa prav tako ni bila daleč spredaj. Postavila sem celo najhitrejši ženski čas etape. S tretjim mestom in nastopom sem zelo zadovoljna, saj rezultat le potrjuje uspešnost treningov, dobila pa sem dobro motivacijo za naslednja tekmovanja. Verjela sem vase in uspelo mi je!
15977087_10154524025041888_3277252022690637281_n
Zares lepo tekmovanje s čudovitim ambientom in ne preveč zahtevnimi etapami. Ravno prav za otvoritev sezone. Želim si več podobnih tekem. Že čez tri dni pa z reprezentanco potujemo v Andoro na svetovni pokal. Tu bo konkurenca veliko močnejša in tudi trasa bo mnogo zahtevnejša. Čakata nas dve tekmovanji, klasika in vzpon. V februarju sledijo državna prvenstva, nato pa svetovno prvenstvo, kjer bom nastopila v šprintih in na vzponu. Z upanjem na večje količine naravnega snega se že veselim teh izzivov. Držite pesti!
_mdx8947
images

Limone Extreme VK, 15. 10. 2016

Ukvarjati se z nečim posebnim, s tistim, v čemer marsikdo ne bi mogel uživati. V kolikor najdeš užitek, s tem pride tudi napredek. V mojem primeru je to ljubezen do gora, gorskega teka in vsega, kar je s tem povezano. Tako je za mano še ena zanimiva sezona in skok eno stopnico višje od preteklega leta.

Zadnja pomembnejša tekma na mojem koledarju je bil vertikalni kilometer v Limone-ju pri Gardskem jezeru. Želja po nastopu je bila velika, saj so se temperature le nekoliko spustile, kar mojemu telesu pri premagovanju višinskih metrov še kako ustreza. Prav tako je forma ob vnaprej planiranih treningih še malo poskočila. Finalne tekme svetovne serije v vertikal kilometru, kjer se tradicionalno zbere vsa smetana, res nisem mogla zamuditi.

Naneslo je, da sem se na pot odpravila sama. Zaradi deževne napovedi v petek nisem prav nič hitela z odhodom in v Limone prispela le 2 uri pred štartom. Že samo zaradi čudovite lokacije se splača odpraviti v tisti konec. Dvigovanje gora neposredno iz obale Gardskega jezera in turistična mesteca so bila tudi v temnem deževnem dnevu izjemno lepa. Kako lepo mora biti šele v sončnem vremenu!

img_20161014_170836

Iskanje “race offica” in štartnega mesta v pelerini ni bilo prav nič prijetno. Izvedela sem, da bomo štartali vsi skupaj in tekli po alternativni progi. Proti štartu in na ogrevanje sem se odpravila le slabe pol ure prej, saj je tako močno deževalo, da so bile cunje in copati v trenutku namočeni in težki. Srečala sem še Nejca in Luka, s katerima sem spregovorila par besed, nato pa so tekmovalci prav počasi začeli teči v neko čudno smer in skozi prireditveni šotor. Seveda so tudi nas “poterali” noter. Vse skupaj se mi je zdelo čudno, nič še ni šlo zares, trema ni nič naraščala, zato sem oblečena v vetrovko le čakala skupaj s tekmovalci in opazovala, kaj se bo zgodilo. Ok, kar naenkrat je počila štartna pištola, sama pa sem stala med zadnjimi v vrsti. Zelo neugodno za dobro pozicijo na koncu. Skozi mesto po ulicah sem se prebijala in “komolcala” med tekmovalci, da bi se hitro prebila naprej. Postalo je vroče, med hišami je bilo bolj malo zraka, zato sem se ubadala s slačenjem svoje namočene vetrovke, ki se je lepila po telesu. Dobro, po parih minutah se je le malo razredčilo in pred seboj sem opazila tekmovalke moje vrste. Nekaj deklet nas je teklo skupaj po široki betonski poti, ki je večkrat prečkala kakšen potok. Kar naenkrat je vse skupaj postalo težko. Noge so postale težke, motila me je težka namočena majica, tudi vetrovka (ki je na takih tekmah obvezna), na živce mi je šla čelna svetilka, ki je od sebe dajala bolj malo svetlobe in motilo me je celo, da diham zatohel zrak, ki so ga izdihali moji sotekmovalci. Dve tekmovalki sta mi ušli naprej. Po polovici pa se je vse skupaj obrnilo v pozitivno smer. Kar naenkrat sem se počutila lahka kot perešček, razmišljala sem, kako hitro moji eritrociti razvažajo kisik do vseh celic v telesu, kako lep je prepaden pogled v dolino in kako super občutek je dohitevati sotekmovalce. Strele in grmenje sta mi dala še dodatno motivacijo. Drugo polovico sem v celoti pretekla. Ujela in prehitela sem Sereno Vittori, proti koncu pa sem dohitela še Beatrice Deflorian, ki mi je ušla le za 2 sekundi. Zame sta to dve odlični in težko ujemljivi tekačici. V cilj sem prišla spočita in zadovoljna. Končala sem na 9. mestu, kar je zame super rezultat. Hitro smo stekli v dolino po suhe cunje, potem pa na zaslužene testenine. Mene je čakala še nekajurna vožnja domov.

14711670_1314304355248581_3666878220165312902_o

Če povzamem, sem z letošnjo sezono zelo zadovoljna. Pet vikendov in pet težkih tekem v juliju s K3-jem v zaključku, reprezentančni nastop na evropskem in svetovnem prvenstvu in jesen, ki je bila zaznamovana z odličnim nastopom v Planici, z rekordom na Storžiču in seveda tretjim mestom v zaključku svetovnega pokala na Šmarni gori. Mislim, da si sedaj zaslužim nekaj pavze v smislu napornih treningov in si lahko do prvega snega privoščim uživanje v gorah in v teku s kakšno družabno tekmo za začimbo. Še enkrat pa najlepša hvala, da me podpirate pri mojih podvigih, saj me vsaka pohvala motivira za še boljši rezultat. Prav vesela sem, da sem lahko v tako prijetni tekaški družbi.

images

Tek na Šmarno goro, 1. 10. 2016

Tek na Šmarno goro pri meni nikoli ni zasedal pomembnejšega mesta, saj se zaradi konfiguracije terena, ki vsebuje veliko položnih odsekov, nisem mogla približati najboljšim. Teči na tej 10 km dolgi trasi s 700 m pozitivnih in 300 m negativnih višincev mi nikoli ni bilo v užitek. Toda to je finalna tekma, ki šteje za točke svetovnega pokala, prav tako šteje za točke slovenskega pokala in se spodobi, da jo vsako leto zapišem na koledar tekmovanj. Tako tudi letos nisem pričakovala veliko, cilj je bil le preteči progo v podobnem času kot lani. Prav tako je bil za menoj kar naporen teden in sem se že na štartu počutila rahlo utrujeno.

Na štartu sem opazila le dve dobri tekmovalki iz tujine, kar je pomenilo, da se bomo za tretje mesto udarile Slovenke. Po poku pištole sem ubrala zelo hiter tempo, poleg mene pa je nepričakovano tekla Manca, sicer smučarska tekačica. Po ravnini ji je bilo kar težko slediti, ko pa smo prišli do “skal”, sem prevzela narekovanje tempa. Do vrha Grmade sem si pridobila nekaj metrov prednosti, prav tako na tehničnem spustu, ko pa se je proga obrnila nazaj, sem Manco ponovno opazila kmalu za menoj. Vedela sem, da bo šlo na tesno, zato časa za počitek ni bilo. Bilo je izjemno težko, noge so bile težke in so hotele že malo po svoje, toda glava mi je narekovala, naj vztrajam in še malo dodam, saj se mi je smejalo tretje mesto. Zadnjega ravninskega odseka po travniku kar ni bilo konca. Sledil je še makadam, kjer so me kriki navijačev kar ponesli proti vrhu. Zelo sem bila vesela, ko sem tolikokrat zaslišala svoje ime in spodbudne besede. Hvala vam! Ko sem zavila okrog cerkve, kjer je sledilo le še 100 m do cilja, sem vsa izmučena razmišljala, kako z veseljem se bom skozi cilj zakotalila na tla in se nadihala zraka … Toda takrat sem se zavedala, da mi je uspelo nekaj izjemnega – doseči tretje mesto na Šmarni gori. Tako sem našla še nekaj moči in z dvignjenimi rokami skočila skozi cilj, zraven pa še “zavriskala”.

14448880_1911343499093272_1162714446015714641_n

Malo mi je bilo žal, da se mi je takoj po teku mudilo v službo in zato nisem mogla ostati na podelitvi in druženju. Vseeno je sledilo še nekaj intervjujev in slikanja, in zelo sem bila vesela, da sem lahko počakala vsaj na “flower ceremony”, kjer sem na podelitvenem odru stala skupaj z mnogokratno svetovno prvakinjo Andreo Mayr in odlično italijansko tekačico Alice Gaggi. Kasneje sem izvedela še, da sem v skupnem seštevku svetovnega pokala po lanskem četrtem zasedla odlično šesto mesto. Razlika je bila le v tem, da sem lani nastopila na štirih tekmah, letos pa le na dveh. Prav lepa hvala vsem navijačem za navijanje, čestitke in druženje ter seveda čestitke vsem sotrpinom, ki ste včeraj opravili s to zahtevno traso!

14522776_1911291679098454_5794022314171260385_n

Članek v Dnevniku: https://dnevnik.si/1042752093/sport/ostali-sporti/drugi-sporti/mamu-za-tri-sekund-zgresil-rekord-smarne-gore

Storžič vertikal kilometer, 25. 9. 2016

Ja, padel je! Nov ženski rekord na progi Storžič vertikal kilometer. To je nekaj zame, na takih strminah sem najbolj doma, včeraj pa sem si dokazala, da je bil moj trud poplačan.

Kaj je že vertikal kilometer? To je gorsko-tekaško tekmovanje, kjer moramo tekači premagati 1000 m višinske razlike, proga pa naj bi bila horizontalno merjeno čim krajša. Na Storžiču ta dolžina znaša le 2, 3 km, kar pomeni, da je med najkrajšimi na svetu. Tu tekaški korak bolj malo pride v poštev, treba je ubrati močan pohodniški korak. Da pa ni vsa moč v nogah, še kako prav pridejo palice.

14358978_1383665864981402_4054137165702011675_n

Skoraj ne upam si napisati, da sem se te tekme udeležila prvič. Mogoče sem se bala “kronometrskega” štarta, toda včeraj sem dokazala, da znam odlično nastopiti tudi, če mi nobena od tekmovalk ne diha za vrat. Pogoji za tek so bili naravnost odlični. Suho, ne pretoplo in jasno vreme z lepimi razgledi. Sama sem štartala zadnja od ženskih predstavnic. Zapodila sem se v breg in lovila tekmovalke pred seboj. Moj tempo je bil zelo hiter, saj sem prvih 200 višincev premagala v 7 min in 20 sec, kar je v primerjavi z vzponom na Planiško velikanko zelo hitro, le da tu tekma še zdaleč ni bila končana. Do polovice sem prehitela vse tekmovalke, ki so štartale pred menoj. Vmesni čas je tu pokazal 20 min in 20 sec, kar je pomenilo, da je tempo še vedno zelo visok. Kasneje me je zdelalo sonce, ki se je pravokotno uprlo na travo, po kateri smo tekli in komaj sem čakala, da pridem na greben, kjer vedno zapiha veter. Bilo je težko, a sem vztrajala do vrha, kjer sem po dolgi tišini le zaslišala nekaj navijačev. Pogled na štoparico ob koncu mi je še dodatno narisal nasmeh na obraz. Za nekaj sekund sem se ulegla na tla, nato pa šla navijat za sotekmovalke. Ob tako lepih razgledih smo se vsi skupaj podali še na vrh Storžiča. Prav čudovit dan smo imeli! Na vrhu pa sem ponovno spoznala nekaj pozitivcev, ki so mi še dodatno polepšali dan. V dolini je sledilo kosilo in razglasitev rezultatov, kjer nas je Nejc razveselil z bogatimi nagradami. Vse pohvale organizatorju in pomagačem. Naslednje leto se zagotovo vrnem.

14495360_1383665931648062_7054409237042494782_n

Tekma je bila seveda težka, a sem v tem zelo uživala. Naslednji teden me čaka nekaj še težjega – tek na Šmarno goro. Potrudila se bom po svojih najboljših močeh, a dobrega rezultata zaradi konfiguracije terena, ki mi ne ustreza, ne morem pričakovati. Veliko motivacijo in željo pa imam nastopiti še na zadnjem VK v Limone-ju sredi oktobra, kjer bi se rada pomerila z najboljšimi na svetu.

14500602_10209607603201055_3702306986986087810_o

Svetovno prvenstvo v teku navkreber, Sapareva Banya – Bolgarija, 9 – 12. 9. 2016

Zastopati reprezentanco v gorskih tekih in se pomeriti z najboljšimi na svetu? Mislim, da je to velika želja marsikoga, zato sem vesela, da sem bila lahko del te zanimive in pozitivne izkušnje, iz katere sem se ponovno veliko naučila.

received_10206765254842375

Svetovno prvenstvo je potekalo v Bolgariji, v mestecu Sapareva Banya in gorski verigi Rila. Tja smo prišli s tresočo vožnjo v zraku in s slalomom mimo lukenj po tamkajšnjih cestah. Mesto, nastanitev, prehrana in organizacija pa nas je po nič kaj obetavnih pripovedih tistih, ki so tam že bili, zelo pozitivno presenetila.

14317346_10208496092732115_9008757840915311808_n

Že na ogledu proge v soboto sem vedela, da bo težko, saj je bila proga zelo položna, kar meni ne ustreza preveč. Na dan tekme so bile razmere idealne za tek. Ne prevroče in suho. Štart je bil hiter, česar pa sama – verjetno zaradi adrenalina nisem občutila, saj se mi je zdelo, da gremo počasi. Želela sem si izboriti dobro mesto in se skušati tam zadržati. Skozi gozd mi je šlo zelo dobro, ko pa smo pritekli na položno traktorsko pot, le-te ni in ni bilo konec, a sem jo vseeno odtekla v solidnem tempu. Ta del mi je pobral kar nekaj energije, potem je pa le na vrsto prišlo nekaj metrov strmine. V cilj sem prišla na 47. mestu, kar je nekaj takega, kot je bilo od mene pričakovano. Z rezultatom sem zelo zadovoljna, saj sem dala vse od sebe, kar je popoldne potrdila močna utrujenost. Čas po tekmi smo izkoristili za kratko raziskovanje pogorja in ogled njegovih sedmih jezer.

received_10206765254882376

Pred tekmovanjem sem bila v dvomih, če bi se tega dogodka sploh udeležila, saj zahteva kar nekaj priprav (več psihičnih kot fizičnih), prav tako je pred takim nastopom prisotna huda trema. Taka tekmovanja te najprej nekoliko podrejo, ker si postavljen na realna tla, toda te zraven naredijo močnega, še bolj pripravljenega za prihodnost. Važne so pridobljene nove izkušnje, sam pa se odločiš, če jih boš sprejel. Spoznala sem nove kraje, nove zanimive ljudi, s katerimi smo se skupaj nasmejali do solz, hkrati pa se tudi skupaj tresli od treme. Hvala vsem za lepe štiri dni. Se že veselim novih izzivov, ki me čakajo jeseni!

P1220793.JPG

 

 

Feratanje po Dolomitih, 1. – 6. 8. 2016

Poležavanje na plaži v vročini s pivom v roki? Mogoče za kakšen dan, sicer pa me za dopust bolj mika raziskovat v gore. Odločila sva se, da greva za en teden v Dolomite “feratat”. Pred odhodom sva predelala zemljevide in naštudirala najzanimivejše poti, da sva se lahko glede na vreme in trenutno utrujenost sproti odločala o zahtevnosti ture. Tako sva bila svobodna. Na pot sva se odpravila v dežju. Nakupila sva nekaj hrane, spakirala stvari, potem pa gasa! Že v Lienzu sva naletela na prvi zastoj na cesti, še več gužve pa sva zaradi začetka dopustov Italijanov in Avstrijcev pričakovala na prelazih in bolj obljudenih poteh. Za začetek sva se ustavila pri koči Auronzo pri Treh Cimah na višini 2320 m.DSC04144 Točno takrat je dež ponehal in odpravila sva se okrog Treh Cim s podaljškom do koče Locatelli. Mogočne Cime so se misteriozno prikazovale izza megle. Pogled na njihove visoke stene je zares veličasten.DSC04283 Pot pa je enostavna, primerna tudi za otroke, saj opravimo le približno 300 višinskih metrov. Midva sva za vse skupaj porabila približno tri ure. Ko sva prišla nazaj do koče, so na zadnjem ovinku kot naročeno testirali ferrarije in porscheje, katere sva si z veseljem ogledala. Za prvi dan je bilo dovolj. Skuhala sva si večerjo, prespala pa sva kar na prelazu na višini 2300 m. Malo pa naju je zeblo. Zjutraj sva zgodaj vstala in odšla na Torre di Toblin (2617 m). Gora je znana po zastojih, saj se nanjo odpravi ogromno ljudi. No, midva sva na srečo srečala le dva Francoza. Po uri pretežno ravninske hoje se začne zares. Preplezala sva 17 zanimivih lestev, ob tem pa sva opazila še ostanke lesenih lestev s prve svetovne vojne. Le kaj je vojakom bilo treba plezati po tistih skalah in tvegati svoja življenja?DSC04317

Turo sva nato združila s še enim vzponom preko zajl in sicer skozi galerije (tunele) na Monte Paterno (2744 m). Zanimovo je, kako v 600 metrskem tunelu po stopnicah pridobiš skoraj 200 višinskih metrov.DSC04355 Vrnila sva se po poličkah in rovih, zavarovanih z jeklenico. Spodaj se je v kolonah začelo vrstiti na stotine ljudi. Sledilo je še kosilo, in že sva se spustila v dolino, kjer sva si ogledala Misurinsko jezero in Cortino. Kako lepo se visoko v zrak dvigajo mogočne gore! Po ovinkih sva nadaljevala proti sedlu Giau, kjer so naju impresionirali pogledi na Averau in Nuvolau, ki v resnici sploh nista tako visoka in težka, kakor se zdi od spodaj. Turo sva imela za rezervo, v primeru, da nama zmanjka idej za naprej. Nadaljevala sva proti sedlu Fedaia, spotoma pa sva si z dragim vlakcem ogledala slap in nezanimivo sotesko. Škoda denarja … Zato pa je bil ob jezeru Fedaia toliko lepši pogled na Marmolado, njen ledenik in zahajajoče sonce. Po večerji sva zaspala v nekoliko toplejšo noč. Zgodaj zjutraj sva napadla najvišji vrh Marmolade – Punta Penia 3343 m, ki je hkrati tudi najvišji vrh Dolomitov. Napovedane gužve ni bilo, na poti sva bila celo sama in pomislila sem, da mogoče niso prave razmere za pot. Za vsak slučaj sva se o tem pozanimala v koči. Na vrh sva se podala po ferrati, kjer sva najprej prečila snežišče. Kljub temu, da ni videti nič posebnega, sva obula dereze in prijela cepin. Opazila sem, da imam poškodovane dereze in bi mi lahko spolzele s čevjla. Ah, saj ni kam pasti … Po snežišču sva nadaljevala po skalah, polepšanimi s skobami.20160803_091552

Ko sva prišla na greben, je bil vrh vse bližje in v slabih treh urah sva bila na vrhu. Kljub nekaj megle na vrhu je bil pogled navzdol proti jezeru čudovit!20160803_094630 Spust sva opravila po ledeniku. Na začetku je bil sneg mehak in dereze so zanesljivo prijele. Po nekaj metrih zajle sva prišla na ledenik. Opazila sva nevarne razpoke, ki jih je bilo treba preskočiti. Saj so široke le pol metra, toda če padeš vanjo, pa si takoj več kot 3 metre nižje! Položno prečenje ledenika ni bilo nevarno, zato sva se spustila v tek. Fino, odtrgal se mi je še en del dereze. Prišla sva do melišča, ki je izgledal super za hiter spust. Dereze dol, potem pa pogumen skok na melišče. Opa! Takoj sem po boku zdrsnila par metrov nižje. Spodaj je bil skrit led. Noge so se mi začele kar malo tresti. Naprej sva šla bolj previdno, že kmalu pa sva si nazaj obula dereze, ki sedaj niso bile več zanesljive. Že dobro, led je bil nekoliko stopljen, ponekod je spust olajšal mehak sneg, toda, ko sem želela cepin zapičiti v led, se ni zapičil več kot 2 cm. Potrebno bo bolj paziti! Na najstrmejšem delu je bilo nekaj metrov še bolj ledeno. Prvi je šel Janez. Zdrsnil je in se ustavil 3 m nižje. Sama sem šla z večjo pazljivostjo. Neuspešno. Tudi sama sem bila takoj nekaj metrov nižje, a na srečo sva se oba ustavila v mehkem snegu. Noge so se še bolj tresle, toda ledenik je bil premagan!20160803_100521 Še nekaj korakov po melišču in skalah, in že sva bila nazaj pri koči. Polno ljudi! Očitno se tamkajšnji turisti na pot podajajo šele opoldne. Janez se je do jezera peljal z vlečnico s košarami, jaz pa sem zadovoljna tekla po smučišču. Spodaj naju je čakalo sonce. Skuhala sva riž in se odpočila na travniku s pogledom na sam vrh. Pa sva ga! Popoldne sva se spustila v dolino ter si ogledala mesto Canazei. Čez sedli Sella in Gardena sva prišla na naslednjo točko, kjer sva prespala v topli noči. Na parkirišču naju je prijazno ogovoril gospod Ivan Šavs, ki nama je priporočil in opisal nekaj lepih tur. Zjutraj sva se podala na ferrato Brigata Tridentina do koče Cavazza. Zanimiva ferrata, sploh pa dolga z navpičnimi odseki, za poslastico na koncu pa prečiš viseči most.IMG_20160804_082142 Od koče sva se podala še na Cimo Pisciadu (2985 m). Razgledi so bili sicer megleni, a na čase se nama je odprl lep pogled na masiv Sella in njegov najvišji vrh Piz Boe. Tudi ta naju je mikal, a sva se raje odločila za spust, saj sva že tako opravila z nekaj več kot 1000 m višincev. Tudi tukaj sva pri spustu na običajni poti srečala ogromno ljudi; veliko od teh s slabo kondicijo in opremo. Na parkirišču nama je gospod Ivan ponudil vodenje po Tofanah, a sva zaradi napovedanega slabega vremena ponudbo odklonila. Vseeno nama je dal precej uporabnih napotkov in idej za izlete. Popoldan sva se preko Corvare odpravila nazaj proti sedlu Falzarego. Ob sončnem zahodu sva si ga ogledala. Noč je bila najtoplejša do sedaj. Ob slabi napovedi je bil plan tak, da vstaneva zgodaj in v primeru lepega vremena osvojiva ferrato Tomaselli in vrh Cima Fanis Sud (2980 m), ki velja za eno najtežjih ferrat v Dolomitih. Dež je začel že zgodaj. Slabo vreme sva izkoristila za dopoldansko poležavanje, potem pa sva ob kavi sklenila, da se v palerinah podava na ogled muzeja na prostem, ki po večini poteka v tunelih – vojaških rovih, ki so jih leta 1917 v štirih mesecih izkopali Italijanski vojaki. Zanimivo, tunel je dolg več kot en kilometer, v njem pa se po stopnicah povznemo za slabih 300 višincev. Vmes so stranski rovi, kjer je razstavljeno in opisano, kako so se tam vojskovali. Spet sva opravila kar dobro turo s 600 m višine. Dan je bil dolg in mrzel, še bolj pa naju je zeblo ponoči, ko sva spala le pri šestih stopinjah! Zjutraj je bilo mrzlo in vetrovno, ob pogledu na zasnežene Tofane pa sva dvomila , da bova tisti dan osvojila vrh. Janez je bil večji optimist. Kmalu sva bila na sedlu, kjer se je umiril še veter, sonce pa je stopilo oblake. Ferrata poteka zadaj po senčnem delu. Že tako je težka, poleg tega pa nama je vzpenjanje oteževal sneg in led na jeklenicah. Šla sem prva in z vponkami drzala led z njih, da ni preveč drselo. Zaradi tega je bil vzpon še bolj vznemirljiv, mene pa je postajalo strah, saj nisva vedela, kaj naju čaka zgoraj, spust po tej strmi ferati pa bi bil nevaren.20160806_090411 Kmalu sva prešla na sončno stran, vrh je bil blizu. Kako lepi razgledi so naju pričakali na vrhu! Na vse strani so bile videti mogočne gore in prav vse so naju vabile k sebi. Čudovito! 20160806_092956Spustila sva se po lažji ferati, na sedlu pa sva se odločila, da še nimava dovolj in da bova nadaljevala pot proti koči Lagazuoi. Z gondolo se je na vrh pripeljalo ogromno ljudi, oblečenih v kavbojke ali oblekice in obute v petke. Midva sva bili v športni opremi pravi izjemi. Spustila sva se po zanimivi poti, kjer je bilo nekaj ostankov rovov, ki so jih neuspešno kopali Avstrijski vojaki. Na poti naju je čakal še zanimiv most. Spet sva opravila popolno turo, za katero sva porabila dobrih pet ur. Z dobrimi spomini sva se odpravila nazaj domov. Dolomiti te nedvomno očarajo in skoraj zasvojijo. Ob še zadnjih pogledih na te mogočne gore sva že kovala načrte za naslednje podvige. Definitivno je bil to eden najinih boljših dopustov, osvojila sva veliko vrhov, taborniško potovanje pa je s seboj prineslo ogromno novih doživetij. Priporočam vsem!

Redbull K3, Susa (ITA), 30. 7. 2016

3000 višinskih metrov v samo 9,7 kilometrih brez spustov? Sliši se dobro, gremo! Tekma me je mikala že 2 leti nazaj, ob prvi izvedbi, a je na koncu zmanjkalo poguma. Letos pa je bila v planu že od zime, takoj za dvema vertikal kilometroma in Grintovcem. V Suso smo se odpravili en dan prej, šli na iztek in kratek ogled proge ter prevzeli štartne številke. Brez naslova

Ob 8. uri zjutraj smo najprej štartale ženske. Slišala sem, da so tekmovalke med seboj sklenile, da se v letečem štartu ne bomo pognale z vso močjo. Počutila sem se prijetno, domače, tekle smo skupaj in se še v teku pogovarjale. Po dveh nepotrebnih kilometrih letečega štarta s kar dobrim tempom (4:30 min/km) smo se iz mestnih ulic podale v breg. Sedaj gre zares! Tempa nisem upala naviti na polno, saj je bila pot tokrat zelo dolga. Temperature niso bile ravno nizke in kmalu je bila majica od potu popolnoma mokra. Okrepčevalnice z vodo pa ni bilo vse do opravljenih skoraj 1200 višincev. Nekje na sredini je stal gospod z dvema krpama, s katerima je osvežil tekmovalke pred mano. Vprašal me je, če obriše tudi mene. Mislila sem si:˝”Da, na svojem obrazu si zelo želim znoj vseh tekmovalk pred mano”. In šla naprej. Že prvi kilometer je bil težak in premišljevala sem, da danes ne bom uspela videti vrha. Končno je sledila prva okrepčevalnica, kjer sem se okrepila z gelom in vodo. Počutila sem se malo bolje, a noge so postajale vse težje. Kmalu me je pričakal Janez, ki mi je dal palice in vodo. Do druge okrepčevalnice smo se podali po zelo strmem travniku z visoko travo, ki jo je bilo težko premagovati, saj je bilo kot bi gazil v 20 cm novozapadlega snega. Palice so tu prišle še kako prav. Noge so postajale vse težje, kmalu tudi roke, zaradi luknjastega terena pa me je začel boleti še palec na nogi. Drugega kilometra kar ni bilo konec, po glavi pa so se mi pletle čudne stvari, o katerih po navadi ne razmišljam. Kljub vsemu sem na strmini pridobivala in ujela tekmovalko pred seboj. Tudi ona je kar malo jamrala, nakar se mi je začela smejati, jaz pa njej. Čeprav nisva rekli niti besede, sva vedeli, kaj to pomeni – tekmovanje brez konca in totalno brez moči. Kmalu se je teren vsaj malo položil, da sem lahko malo popila. Pri koči na 2800 m sem pojedla suho sadje in popila poln kozarec vode. 13710492_1724949321112055_8986347392646067022_o

Pot naprej postane gruščnata, kamenje se kar polzi s teboj nazaj dol. Telo pa je že tako čudno, da kar izgublja ravnotežje. Čeprav je do vrha sledilo le še 500 višinskih metrov, se je vleklo. Šlo je počasi, vrha pa še ni bilo videti. Tekmovalka pred mano je sedla na skalo in želela obupati. Potegnila sem jo za roko in rekla, naj se ne ustavi in da bomo skupaj počasi zborbali do vrha. Ko sem čez par minut pogledala nazaj, je ni bilo nikjer več. Obupala je, tako kot marsikdo od tekmovalcev. Sama sem šla naprej. Telo energije ni imelo več od kje črpati, toda močno sem si želela osvojiti vrh, saj vem, kako bi mi bilo v dolini žal, če bi se ustavila. Opazila sem, da gredo tudi fantje že zelo počasi, da me komaj še prehitevajo in občutek je bil veliko lažji. Po 3 urah in 11 minutah pa sem le dosegla vrh 3538 m visoke gore Rocciamelone. Na cilj sem prišla kot 9. ženska. DSC04065DSC04072

Čeprav sem tiste 3 ure razmišljala, da se take tekme ne bom nikoli več udeležila, sem kmalu začela razmišljati, kaj bom naslednje leto naredila drugače, da svoj čas še izboljšam. Z družbo sem zelo uživala in komaj čakam, da kaj podobnega spet ponovimo. Po mesecu s petimi težkimi tekmami se počutim olajšano in zadovoljno. Privoščila si bom nekaj počitka, potem pa bom napadla naslednje vrhove.

Brez naslova1

Tek na Grintovec, 24. 7. 2016

Grintovec ima v mojem srcu posebno mesto. Premagati skoraj 2000 višinskih metrov v malo manj kot 10 km ni lahko; in prav res je, da je vsak ki premaga Grintovec, kralj!

Tekme sem se udeležila že četrtič, vsakič dobro pripravljena in z lepimi rezultati, saj mi proga zelo ustreza. Tudi letos je bil Grintovec glavni cilj sezone. Po lanski zmagi sem ga še toliko težje pričakovala, pridno trenirala in pazila na prehrano. Dobri rezultati so se začeli kazati že na prejšnjih dveh tekmovanjih v vertikal kilometru, zato nisem dvomila v to, da lanski čas (1h 42 min 36 sec) lahko še izboljšam. Na štartni listi sta bili zapisani še dve odlični tekačici, dobitnici kolajn z velikih tekem, Antonella in Lucija, za kateri smo vedeli, da se bosta udarili za najvišjo stopničko. Vedno sem vesela dobrih tekačic z raznih dežel, zmagati v drugi ligi nobenemu ne pomeni kaj dosti.

DSC03863Vreme z žgočim soncem in visokimi temperaturami tekačem ni bilo pogodu, zato pa so toliko bolj uživali navijači ob progi, ki te kar ponesejo na vrh, brez njih pa tekmovanje ne bi bilo to kar je. Štartala sem nekje v sredini in po pameti pretekla 3 km ravninskega dela, ki mi je vedno odveč. V breg po ozki stezici tekmovalcev ni bilo lahko prehitevati, višje pa smo se nekoliko lepše razvrstili. Zdelo se mi je, da je tempo zelo dober in da me sonce sploh ne izčrpava tako močno. Nekaj požirkov vode na okrepčevalnicah je dobro delo, a vseeno nisem mogla nadomestiti izgubljene tekočine. Na sedlo sem pritekla s časom nekaj več kot 1 h 1 min, zraven pa so mi sporočili, da je Lucija le minuto in pol pred mano. Nad sedlom je moj del, kjer bi lahko še malo dodala, a zgodilo se je ravno obratno, nenadno me je začelo pobirati. Vseeno sem zelo uživala v tistih skalah, bila sem varna na 3. mestu. Čas pa je bil na koncu kar dosti slabši od lanskega, toda to mi ni pokvarilo veselja, saj so bili časi večine tekmovalcev zaradi vročih temperatur kar dosti slabši v primerjavi s prejšnjimi leti.

Po pričakovanjih sem zasedla zame odlično 3. mesto, s čimer sem zelo zadovoljna. Še enkrat moram ponoviti, da je tek na Grintovec res nekaj posebnega, Papežovi s pridno in nasmejano ekipo pripravijo nepozaben dogodek. Zato še enkrat velika hvala vsem pomagačem ob progi in v dolini!

13620974_1879922832235339_7591612798412660236_nNa žalost bo naslednje leto Grintovec odpadel, ker bo v Kamniški Bistrici potekalo Evropsko prvenstvo v gorskih tekih. Čez slab teden me čaka še nekoliko težja preizkušnja, Redbull K3, kjer bo potrebno v 10 km premagati kar 3000 višinskih metrov. Upam, da bom brez večjih težav prišla na vrh 3500 m visoke gore. O nastopu na Svetovnem prvenstvu pa bom še razmislila, saj bodo moje noge po napornem juliju potrebovale nekaj počitka.

Val Resia vertical kilometer, 10. 7. 2016

Pred štirimi leti je bila to moja prva gorsko-tekaška tekma, ki me je s konfiguracijo terena in lepotami pokrajine navdušila za ta šport. Prav tako mi disciplina vertikal kilometer najbolje ustreza, sploh če je proga strma. Tekme sem se nato udeležila še dve leti nazaj, ko sem zasedla drugo mesto.13603410_611771395651610_5414288675586264815_o

Tako sem se tudi letos z veseljem udeležila vertikala v Reziji. Ponovno so bile napovedane visoke temperature, kar mi nikakor ne ustreza, zato sem poskušala to odmisliti, in razmišljati o čem drugem. Na štartu nas je bilo kar veliko Slovencev, in to dobrih. Kot po navadi, smo se po poku pištole zagnali v breg. Nekateri so kmalu ugotovili, da je tempo za njih prehiter in so upočasnili, zato je bilo treba prehitevati. Že kmalu sem tekmicam ušla naprej in si pridobila kar lepo prednost. Časa za varčevanje z močmi ni bilo, saj se je teren proti sredini kar močno postavil pokonci. V cilj sem pritekla kot prva ženska z nekaj minutno prednostjo.

Če zaključim: lepa tekma, odličen nastop, dobra družba, pa še fajn izlet smo imeli. Sezona je na vrhuncu, do konca julija me čakajo še trije vertikali, naslednji že ta teden v Canazeiu, potem Grintovec in Redbull K3. 13667778_612026445626105_2765533038156054411_o

Evropsko prvenstvo v gorskih tekih (gor-dol), Arco (Italija), 2.7.2016

13532963_10206965056109535_2523524296774047989_nNimaš vsak dan priložnosti nastopiti na Evropskem prvenstvu. Čeprav v disciplini gor-dol, ki ni ravno moja disciplina, toda tekmovanje je le na visokem nivoju in spodobi se, da zagrabim vsako tako priložnost.

 

Z nepopolno ekipo smo se v četrtek namestili v hotelu tik ob Gardskem jezeru. Pričakalo nas je močno sonce z visokimi IMG_20160630_173001temperaturami. Čeprav od sebe na tem tekmovanju nisem mogla pričakovati visokih mest, sem ob ogledu proge dobila nekaj več motivacije. Proga je bila zelo razgibana, speljana skozi mesto, nato pa po stopnicah, raznovrstnih poteh in ostanki obzidja proti gradu. Tudi IMG_20160630_173054spusti so bili na nekaterih delih precej strmi in ovinkasti, zadnji del pa je bil speljan celo po stopnicah navzdol. Drugi krog je imel sprva travnato podlago, nato skale in grušč, za konec pa beton in asfalt. Proga je bila tako razgibana in slikovita, da sem na ogledu zelo uživala. Skrbela me je samo vročina, ki niti ponoči ni popustila. Naslednji dan je sledil kratek iztek, popoldan pa sprevod in otvoritev.

 

Photo 02-07-16 11 10 57 (1)Na dan tekme so se oblaki počasi začeli nabirati skupaj in prav vesela sem bila prvih kapelj dežja, ki so vsaj malo ohladile ozračje. Na poti do starta in med ogrevanjem je začelo celo liti, kar pa mene ni prav nič motilo. Med glasbo smo malce nepričakovano zaslišali pok pištole in zapodili smo se med ulice. Želela sem se zadržati na dobri poziciji, vsaj nekje v sredini, saj so kmalu sledile ozke stopnice, kjer smo se zaradi gneče upočasnile. Dež je takoj po startu ponehal in od tal se je dvigala vročina. Nekje na progi so nam za osvežitev pripravili kar vodni top. Drseča podlaga je še dodatno popestrila tekmovanje. Tempo je bil seveda hud in kmalu so me tekmovalke na položnih delih začele prehitevati. Vseeno sem dala vse od sebe, tempa nisem popuščala in napadala na “mojih” delih, se pravi na stopnicah in skalah. V cilj sem pritekla zadovoljna, na 38. mestu od 52 tekmovalk.

 

IMG_20160702_153144Popoldan je sledilo zasluženo namakanje v Gardskem jezeru, podelitev medalj in gala večerja. Za mano je še ena super izkušnja, bivanje med prijetnimi ljudmi, in čeprav sem dolgo oklevala, ali bi sploh šla na tekmovanje, mi danes ni prav nič žal!

 

Tek na Ratitovec, 5. 6. 2016

Teka na Ratitovec sem se udeležila že večkrat, proga pa mi nikoli ni bila pri srcu, saj zajema veliko menjav ritma. Nasploh ni ne strma, ne položna; naklon je tak, da ne veš, ali bi bil hitrejši, če bi tekel, ali če bi hodil. Prav zato se mi Ratitovec zdi še posebej težak. Po lanskem kuhanju v soncu sem se odločila, da na tej tekmi ne bom nastopila več.

13335857_1859025994325023_2723711035268564610_nLetos je bilo vreme primernejše, tekma je štela za državno prvenstvo, meni pa manjka še nekaj bolj intenzivnih treningov in motivacije, ki jo je moč dobiti le na takšnih preizkušnjah. Zato sem se odločila, da bom nastopila. Vzdušje pred tekmo je bilo mirno, za spremembo pa smo štartali izjemno počasi. Na začetku sem skušala ohranjati stik z Ano, a mi je na ravninskih delih in spustih kmalu pobegnila. Držala sem svoj ritem v visokih obratih. Na vrh sem prišla celo 3 sekunde hitreje kot lansko leto in zasedla drugo mesto v ženski konkurenci.

13344763_1858880841006205_4122307983878546625_nNekako se za to sezono ne morem opredeliti, na katerih tekmovanjih bi rada nastopila. Cilji so bili postavljeni, a se iz dneva v dan spreminjajo. Prioriteta so še vedno strmi vertikali, ki sem jim dodala še nekaj trening tekem. Čutim, da to potrebujem, saj mi tekmovanja ponujajo dober trening in boljšo motivacijo za naprej. Tako sem se odločila, da bom v začetku julija nastopila na evropskem prvenstvu v Arcu (gor-dol).

Državno prvenstvo gor-dol, Gore nad Idrijo, 29. 5. 2016

V mojem koledarju za to tekmo ni bilo prostora in skušala sem se ji na široko ogniti, saj mi hitre in ravninske preizkušnje z menjavami ritma ne ustrezajo. Za nastop sem se odločila v zadnjem tednu, saj je tekma štela za državno prvenstvo in spodobi se, da je dobra udeležba. Na štartu ni bilo veliko punc, pri moških pa je bila kar huda konkurenca.
FB_IMG_1464587257256
Štart ob 12. uri mi seveda ni ustrezal, saj je sredi dneva najbolj vroče. Od Krvavškega vertikala sem bila kar konkretno utrujena, zato od tekmovanja nisem pričakovala veliko. Vseeno sem lahko zdržala zadovoljiv tempo do cilja in popravila rezultat izpred dveh let, tako da sem z nastopom zadovoljna. Za tretje mesto ni zmanjkalo veliko, a če ni prave motivacije, ne gre. Vse čestitke Ani in Petri ter seveda vsem fantom za odlične nastope! Že naslednji teden nas v Železnikih čaka državno prvenstvo v vzponu, ki se ga bom verjetno udeležila iz podobnih razlogov.

Krvavec vertikal kilometer, 28. 5. 2016

P1210981Ni bil le vertikal kilometer, temveč smo zraven dodali še 300 višinskih metrov. Na štartu pri spodnji postaji gondole smo se zbrali turni smučarji, vertikalisti in ostali ljubitelji gora, skratka prava domača tekaška družba. Med tako družbo je vedno prijetno in tekmovanje je potekalo v mirnem vzdušju, brez kakšne treme ali prerivanja.

Proga v začetnih 800 vertikalnih metrih poteka po gozdu, tako da me vroče sonce danes ni prav nič motilo. Počutje je bilo odlično, obrate pa se je dalo do vrha vzdrževati v precej visokem enakomernem ritmu. Pri zgornji postaji gondole se razgled odpre na prelepe zelene travnike, tako da so noge kar same stekle do vrha Zvoha. To je tista prava vertikala, ki ne vsebuje nepotrebnih položnih cest in lahko le uživaš v grizenju v breg! Prav vesela sem, da sem se udeležila te tekme, saj je bilo res prijetno. V ženski konkurenci sem zmagala s časom 1 h 6 min.

Že jutri (29. 5.) me čaka državno prvenstvo v gorskih tekih (gor – dol). Noge so seveda zelo utrujene, prav tako mi ta proga – ki je pravzaprav bolj podobna krosu – ne ustreza, zato od sebe ne pričakujem veliko. Skušala bom predvsem uživati v lepem vikendu in dobri družbi.P1220009

Čaven vertikal kilometer, 22. 5. 2016

Letošnjo poletno sezono sem otvorila z nastopom na teku na Čaven. Proga mi tukaj ustreza, saj je bolj strma in poteka po gozdnih poteh. Na štartu se nas je zbralo kar nekaj dobrih tekačev, saj je tekma štela za točke slovenskega pokala, prav tako pa se organizatorji vsako leto potrudijo, da se tekmovalci udobno počutimo.

FB_IMG_1464238273048Obetal se nam je sončen dan z visokimi temperaturami, ki pa meni niso ravno pogodu. Oblekla sem se čim manj, kar se lahko in skušala odmisliti vročino. Štartala sem skupaj z Ano, Jana pa je že na začetku pridobila tolikšno prednost, da je bila neulovljiva. Ko sem na polovici s tempom začela popuščati, me je prehitela Ana. Tako sem v cilj prišla tretja.

P1210933Z rezultatom sem zadovoljna, saj vem, da mi do prave forme manjka še nekaj intenzivnejših treningov. Prav tako se je letošnja zimska sezona končala kar pozno, telo in glava pa sta klicala po počitku. Letošnji poudarek bo na vertikalah, saj se nameravam udeležiti kakšne tekme s svetovne serije vertikal kilometer, razmišljam tudi o nastopu na Red Bull K3. Že naslednji vikend imamo v Sloveniji kar 2 zanimiva vertikala, in sicer na Krvavcu in Golteh, potem sledi še državno prvenstvo gor – dol …

Zaključek svetovnega pokala – Mondole ski alp, 18. – 20. 3. 2016

Pretekli vikend sem se udeležila še zadnjih tekmovanj, ki so štela za točke svetovnega pokala. Na sporedu so bile vse tri discipline – vertikal, klasika in šprinti. Z Nejcem sva se v Fraboso Sottano odpravila že dan prej, saj se je po sedmih urah vožnje pametno razhoditi in spočiti. Večja količina novozapadlega snega in lepo sončno vreme je napravilo prečudovito kuliso v tamkajšnjih gorah.

FB_IMG_1458324617285Štart vertikalne tekme je bil ob pozni 11. uri. Sončno vreme brez oblakov je napovedovalo visoke temperature, zato sem se odločila da nastopim le v kratki majici, saj v pravilih ne piše, da je dres obvezna oprema. Sodniki so mi na štartu dali vedeti, da to ne bo mogoče. Seveda pa to ni veljalo za najboljše tekmovalce (npr. za Kiliana). Tako je teklo s čela kot bi poleti tekel ob obali. Od štarta do cilja sem se borila do zadnjih atomov moči, ampak na žalost se je tu pokazala utrujenost s prejšnjih tekmovanj in s tem padec motivacije za napornejše treninge. Z 12. mestom sem vsekakor zadovoljna, toda vem, da sem se sposobna vriniti v deseterico.

IMG_20160318_113755Popoldan sva si šla pogledat traso sobotne individualne tekme, kjer mi je na razritem snegu ponovno počila smučka. Tako sem štartala z nekoliko daljšimi in težjimi smučkami. Tokrat je bil štart že ob 8. uri. Za razliko od prejšnjega dne, smo štartale v zmernem tempu, saj smo vedele, da proga ni prav kratka; 2 kroga s štirimi položnimi vzponi in spusti ob smučišču. Sneg ni bil več tako puhast kot dan prej, saj ga je sonce stopilo, ponoči pa se je ponekod naredila zoprna skorja. Tako so bile razlike na spustih še večje. Tekmovalke so kar švigale mimo mene, na vzponih pa sem jih dohitevala. Ob vzponu na najvišjo točko je bil moj zaostanek že precejšnji in zadnji težji in daljši spust je botroval k odstopu. Moči so kar izpuhtele. Da je bila tekma res dolga in težka so potrdili tudi končni rezultati, ki so pokazali, da je odstopilo kar nekaj tekmovalcev.

IMG_20160320_105123.jpgNa nedeljskih šprintih je bilo treba iz sebe iztisniti vse kar je ostalo. Po četrtfinalnem nastopu v Švici sem bolje vedela, kako se lotiti šprintov. Še hiter ogled proge, nato pa 4 minute gasa na polno. Z nekaj manjšimi napakami sem naredila kar dober čas. Za nastop v polfinalu so mi zmanjkale le 3 sekunde oz. eno mesto. 13. mesto se ne sliši tako slabo! Ta disciplina je zelo zanimiva in mislim, da z nekaj več tehničnega treninga naslednje leto lahko pridem dosti višje.

Tako, turnosmučarska sezona je zame zaključena. Uvodna sezona v svetovnem pokalu je IMG_20160318_153747bila kar naporna, tako fizično, sploh pa psihično. Zadovoljna sem, da sem lahko svoje sposobnosti preizkusila med najboljšimi na svetu in si tako nabrala dragocene izkušnje. 9. mesto na vertikalu, 13. in 14. mesto na šprintih in 14. mesto na klasiki je zelo dobra uvrstitev! Vsem vam bi se rada zahvalila za podporo in vzpodbudne besede, Planinski zvezi Slovenije za plačane štartnine in nočitve, La Sportivi za vrhunsko opremo in Nejcu Kuharju za prevoze, potrpežljivost in nasvete.

Sedaj si bom privoščila vsaj en mesec konkretnega počitka, premislila kaj se še da izboljšati in do konca napisala diplomsko nalogo. Vendar to ne pomeni, da bom prenehala smučati. Pravo uživanje v gorah se je praktično ravno začelo!

images

Lussarissimo down-up, 11. 3. 2016

Nočnega vzpona na Svete Višarje sem se udeležila že tretjič. Dve leti nazaj je bilo to moje prvo turnosmučarsko tekmovanje v tujini, kjer je nastopilo veliko število tekmovalcev. Takrat sem prišla na cilj kot prva ženska, kar mi je dalo veliko motivacijo za naprej. Proga poteka po romarski poti, proti vrhu zavije na smučišče, nato pa se spusti skozi slikovito vasico na vrhu Višarij. V malo manj kot 6 km smo se povzpeli za 1000 višinskih metrov.

lussarissimo-2015-2Tudi tokrat je bila udeležba kar množična. Na štartu sem se postavila v prvo vrsto in v boju za dobro pozicijo, začela s hitrim tempom. Čeprav sem med tekmovanjem dala vse od sebe, ni bilo čutiti prave tekmovalne moči. Spodaj je rosilo, namočilo progo, proti vrhu pa je začel padati sneg, kar je pomenilo, da se nam je na kožah začel nabirati sneg. Kože v tem primeru ne drsijo, zato je tempo upadel, moči pa sem porabila več. Na vrhu v vasici mi je končno uspelo zbiti sneg s kož, da sem se lahko spustila navzdol mimo hiš. V cilj sem prišla druga. S tem rezultatom sem zadovoljna, in prepričana sem, da se bom na Višarje še vrnila, saj je poseben čar nastopati ob baklah s čelnimi svetilkami v tako čudoviti pokrajini. Prav ta lepota in bližina slovenske meje vsako leto privabi kar nekaj slovenskih tekmovalcev. IMG_20160311_224542

V nedeljo smo tekmovali za točke slovenskega pokala na Španovem vrhu. V dveh vzponih in spustih se je nabralo dobrih 700 višinskih metrov. Občutkov ni bilo pravih, prav tako ne samozavesti pri smučanju navzdol. Upam, da se pravi občutki kmalu povrnejo, saj me konec tedna (18. – 20. 3.) čaka zaključek svetovnega pokala v turnem smučanju. Nastopila bom v vseh treh disciplinah (vertikal, klasika in šprinti). Z dvignjeno glavo naprej!

Streif Verical up, 27. 2. 2016

Po najstrmejši smukaški progi na svetu; ne navzdol, ampak v obratni smeri, od cilja do starta. Tu šele vidiš, kaj pomenijo strmi in nevarni odseki, po katerih se morajo pogumni smučarji spustiti navzdol.

12719276_981806415208368_1812751123368404958_oTega legendarnega dogodka sem se udeležila že tretjič, prvič s poškodovanim kolenom in gležnjem, drugič pa z neustrezno obutvijo, saj je proga precej poledenela. Kar nekaj tekmovalcev se je takrat ob zdrsu popeljalo za kar nekaj metrov nazaj dol, zato je bila letos uporaba čelade obvezna.

Tokrat sem raje izbrala zanesljivo varianto in uporabila male dereze. Noč je padla, a kljub napovedi hladnih temperatur, je bil večer topel in snežna podlaga ni bila tako trda kot lani. Tako je bilo letos manj zdrsov, saj ni preveč drselo. Sama sem dala vse od sebe, celotno pot sem imela enakomeren tempo in tako kot ponavadi v strmine pridobivala na mestih, na ravninskih odsekih pa nekoliko izgubljala. V cilj sem prišla kot šesta ženska, s čimer sem zelo zadovoljna, saj so bile punce zares močne. Celo za 2 minuti je bil izboljšan ženski rekord.

IMG_20160227_205657Šele ko si na progi, vidiš kakšne zobe lahko pokaže Streif. Ko sem bila že odločena, da letos tu ne bom nastopila, me je v zadnjih trenutkih v nasprotno prepričal Marijan. V dobri družbi je izlet vedno prijeten, na startu pa sem bila vesela, da sem ponovno tu. Proga je vsako leto drugačna, vedno tam pustim nekaj neporavnanih računov, zato me vsakič vleče nazaj izboljšat svoj rezultat. Dogodek je res spektakularen, zato priporočam vsem športnim navdušencem, da se vsaj enkrat v življenju spoprimejo z njim.

 

Transcavallo Alpago in 2 državni prvenstvi pod Storžičem, 19. – 21. 2. 2016

V petek je v sosednji Italiji potekal 4. krog svetovnega pokala, in sicer sta bili na sporedu posamična in šprint tekma. Tokrat sem se udeležila le klasike, šprinte pa sem na žalost naslednji dan zaradi logističnih težav izpustila. Z Nejcem sva se tja odpravila že en dan prej, da sva si šla pogledat progo. Ta ni bila nič kaj prijetna, saj je bila večina vzpona speljana po dolgočasni položni cesti, spust pa skozi gozd po zoprnem pomrznjenem snegu. Na tekmovanje sem bila dobro pripravljena, kar je pokazal tudi začetni vzpon. Držala sem se mesta okrog deseterice, a na žalost je bil spust zame pretežak. Poleg tega zadnje čase čutim neprijeten strah pred spusti in ne pokažem niti tistega, kar bi sicer lahko. Četudi so me navzdol prehitele skoraj vse tekmovalke, se nisem vdala in nadaljevala s tekmovanjem, saj sem verjela, da lahko še nadoknadim izgubljeno. Ponovno je sledil precej položen vzpon po gozdu in motivacija je začela upadati. Vožnji navzdol in slalomiranju skozi gozd bi težko rekla smučanje. Tako pred zadnjim vzponom nisem videla smisla v nadaljevanju in odstopila. Če pomislim nazaj, je bila to pametna odločitev. unspecifiedTudi taka tekmovanja pridejo, a k sreči se od teh največ naučiš. Ne zdi se mi smiselno, da nadaljujem s klasikami, dokler ne dobim nazaj suverenosti pri smučanju navzdol. Mogoče pa potrebujem le nekaj počitka. Udeležila se bom kakšne vertikalne tekme in tekme na domačih tleh, ki so mi vedno v veselje in mi dajejo vzpodbudo za naprej.

Naslednji dan smo imeli v Lomu pod Storžičem državno prvenstvo v vzponu. Take dirke seveda obožujem in veselila sem se boja z našimi zelo dobrimi veterani. V ženski kategoriji sem zmagala in postala državna prvakinja.

DSCN3007V nedeljo pa je sledila še tekma v parih, prav tako v Lomu pod Storžičem. Nastopila sem skupaj s Klaro, mlado in zelo perspektivno turno smučarko. Užitek je bilo tekmovati po mehki in slikoviti progi nad Javornikom v družbi nasmejanih ljudi. Tudi tu sva osvojili naslov državnih prvakinj. Napak ni bilo veliko in verjamem, da Klara lahko dosega visoke uvrstitve, če bo le še naprej pridno trenirala.

Težak, a zabaven vikend tekmovanj. Priznam, nekoliko pa sem utrujena. Naslednjo soboto bom stopila iz smučk v tekaške copate, čaka me namreč večerni vzpon po najstrmejši smukaški progi – znamenitem Streifu – od cilja do starta v Kitzbuhelu.

Evropsko prvenstvo, Les Marecottes (SUI), 5. – 7. 2. 2015

12698137_10206639610801698_3218728055876812634_oNa pustni vikend se je v Švici v majhni vasi Les Marecottes odvijalo evropsko prvenstvo in 3. krog svetovnega pokala v turnem smučanju. Tja smo se z avtom odpravili Nejc, Mike, Iztok in jaz. Kot majhni in revni državi so nam organizatorji ponudili brezplačna ležišča in tuše v zaklonišču, ki je bilo sicer temno in na prvi pogled nekoliko strašljivo, a je bilo zelo udobno in mirno, imeli smo vse, kar smo potrebovali. V petek je bila na sporedu individualna tekma, v soboto vertikalna, v nedeljo pa šprint. Ko smo prispeli, nas je v gorah pričakala pravljica s kar nekaj centimetri novega snega. V četrtek smo šli preverit teren, se spočili in pripravili na tekmovanja.

Individual race_KarmenZa individualno tekmo sem bila zelo dobro pripravljena tako fizično kot psihično. Štartala sem zelo dobro, bila sem močna, zmotilo me je le pretoplo vreme. Na koncu prvega vzpona sem bila med najboljšo deseterico, a je bil na žalost spust po svežem, mehkem in razritem snegu zame pretežak. Noge so bile prehitro utrujene, zato sem vozila počasi in preveč po pameti. Na vzponih sem pridobivala, sledilo je tudi nekaj zanimivih »pešakov« po strmih terenih. Na spustih sem si vzela preveč časa, zato boljšega mesta od 21. nisem mogla zasesti. Z nastopom nisem zadovoljna, kljub težki tekmi pa sem uživala v borbi z najboljšimi tekmovalkami sveta v lepi sončni kulisi.

Karmen in Johanna_oNajveč sem pričakovala od vertikalne tekme, saj šteje le surova moč in vzdržljivost, tehnika je sekundarnega pomena. Ker je bilo na štartu premalo prostora za skupinski štart, smo tekmovali po principu kronometra na 20 sekund. Štartala sem zelo dobro in kar v teku že kmalu prehitela dve tekmovalki, kar mi je dalo še večjo motivacijo. Do vrha sem držala močan, enakomeren tempo, s srčnim utripom na maksimumu. Semafor je na koncu pokazal 9. mesto, s čimer sem zelo zadovoljna!

12697491_1130356123643406_3802659518395219753_oNa nedeljskem šprintu se nas je na štartu pojavilo kar 35 deklet. Cilj je bil popraviti slab rezultat s prejšnjega svetovnega pokala. V kvalifikacijah sem naredila nekaj drobnih napak, a sem se suvereno prebila v četrt finale, kjer sem v skupini šestih štartala s petim rezultatom, skupaj z najboljšo Laetitio Roux. Izbrala sem si dobro štartno mesto, zaštartala na polno in vodila do prve menjave.  Šlo je do roba moči, tako na vzponu kot na spustu. Kako nor občutek! Poznalo pa se je, da menjav še nisem dobro izpilila in sta me do vrha prehiteli dve tekmovalki. Končala sem kot tretja v svoji skupini in le za mišjo dlako je zmanjkalo, da bi prišla v polfinale. S 14. mestom na evropskem prvenstvu sem zelo zadovoljna. Dokazala sem si, da znam tekmovati, za motivacijo pa potrebujem skupino močnih sotekmovalk.

IMG_20160206_110228.jpgImeli smo se lepo, navezovali nove stike, spoznavali nove kraje in se zabavali. Še ena polnovredna izkušnja! Sedaj me čakajo treningi in kakšno tekmovanje na domačih tleh, že čez 14 dni pa nov krog svetovnega pokala v Transcavallu, kjer sta na sporedu individualna in šprint tekma.

Poročilo PZS

 

2. tekmovanje svetovnega pokala, Albosaggia (ITA), 30.-31.1.2016

IMG_20160129_131332.jpgTekmovalno turno smučanje je težak šport, a obenem ponuja velike užitke v gorah, zato nadvse rada treniram, motivacije pa nikoli ne zmanjka. Ob vztrajnosti vsako leto forma nekoliko zraste, zato sem se odločila, da letos nastopim na tekmah svetovnega pokala in na evropskem prvenstvu. Prvega tekmovanja SP se nisem udeležila zaradi oddaljenosti in nastopa na Mountain attacku, druga tekma pa je bila na sporedu pretekli vikend v Italiji v Albosaggii. Udeležili smo se jo trije Slovenci, Nejc, Mike in jaz.

IMG_20160129_130451Odpravili smo se v petek zjutraj, se nastanili in šli pogledat progo za individualno tekmovanje. Tudi tam imajo težave s pomanjkanjem snega, zato smo prvi vzpon in končni spust opravili po travi s smučkami na nahrbtniku. 100 m višje smo našli nekaj snega po cestah in gozdnih poteh. Pogledat smo si šli prvi vzpon in zadnji spust. Snega je bilo tako malo, da sem bila zelo razočarana in presenečena, da svetovno prvenstvo lahko sploh poteka v takšnih pogojih. Pri spustu je pod smučmi močno škripalo. Skoraj sem že obupala in dvomila, da bom tekmo sploh končala s celimi smučkami, a sem si rekla, da sem prišla tekmovat in uživat, kar bo, pa bo.

IMG_9044 (Large)Zjutraj je bilo kar nekaj stopinj nad ničlo. Ob ogrevanju mi je bilo v čast srečati najboljše tekmovalce sveta. Pištola je počila in zagnali smo se v breg. Tempo je bil hiter, vsi smo se borili za dobro pozicijo, zato je bil zame težak samo prvi vzpon, v nadaljevanju pa sem na vzponih le še pridobivala mesta. Tudi spuste sem presenetljivo dobro speljala, zmotil me je le padec na luknjastem terenu. Višje zgoraj je bilo že vec snega, ki se mi je nabiral med smuči in kože, zato sem jih skoraj izgubila. IMG_0281Časa za menjavo pa seveda ni bilo. Tudi strm in težak spust iz 2300 m sem odpeljala lepo in po pameti. Nekaj časa sem izgubila pri menjavah in na ravnini. V cilj sem se pripeljala vesela in zadovoljna, pri spustu “na peš” pa sem prehitela še dve tekmovalki in tako končala na 14. mestu, kar pomeni zlata sredina.

Popoldan sva šla z Mikom pogledat še progo za šprinte. Zdela se mi je zanimiva, strma, na spustu pa so napravili nekaj ostrih zavojev in dve skakalnici ob koncu. Če ne bom delala napak na menjavah, bom lahko še celo v finalu, sem si rekla.

V nedeljo je sledilo tekmovanje. 12654683_10208853030230961_6252296424210575336_nV kvalifikacijah smo štartali posamično, na 20 sekund. Zdelo se mi je, da grem hitro, tudi na menjavah nisem imela večjih težav, občutek je bil dober. Semafor v cilju pa je kazal drugače – končala sem namreč na predzadnjem mestu. Večjega razočaranja ni bilo, na progi sem uživala, za naprej pa vem, da bo treba na menjavah bolj pohiteti. Z veseljem sem si ogledala se iztek tekmovanja.

S svojim premiernim nastopom na večjem tekmovanju sem zelo zadovoljna, bil je lep izlet in dobra izkušnja za naprej. Meje se postavljene, od sedaj pa upam, da bo šlo le se navzgor. Konec tedna odpotujemo v Švico na evropsko prvenstvo, kjer bom nastopila na individualni, vertikalni in šprint tekmi.

Mountain Attack, Saalbach, 15.1.2016

V petek zvečer sem se udeležila tradicionalnega turnosmučarskega tekmovanja v Avstriji v Saalbachu. Tekmovanje je zelo množično, saj nas je bilo na štartu nekaj več kot tisoč. Tekmovalci smo lahko nastopili v vzponu s 1000 m višinske razlike, “tour-u”, kjer je potrebno opraviti z 2000 m vzpona in prav toliko spusta, ali na maratonu s približno 3000 m vzpona in spusta, ki večinoma potekajo po smučišču. Sama sem nastopala na tour-u.

Z Nejcem sva se k severnim sosedom odpravila že v četrtek popoldan, se namestila v hotel, se spočila, naslednji dan dopoldan pa sem šla pretegnit noge ter pogledat začetni in končni del trase. Na štartno mesto sem se odpravila že pol ure prej, da sem si med tako množico zagotovila dober položaj. Mountain-Attack-2016-_-Bild-067-_-Bild-David-SchäfflerŠtart je bil miren, ne prehiter in brez prerivanja. Prvih 500 m smo skozi mesto pretekli v pancerjih, na smučišču pa vpeli smuči. Ker je prvi vzpon zelo strm, podlaga pa ne ponuja prav dobrega oprijema, je večina tekmovalcev uporabila srenače, jaz pa sem zaupala mojim širšim turnim kožam. Teren se je kmalu postavil zelo pokonci, pa mi je začelo drseti nazaj. Nisem videla druge možnosti, kot da snamem smuči in nadaljujem peš, da ne bi izgubila preveč moči. Na sredini sem za kratek čas spet vpela smuči, za naprej pa bi lahko izbrala položnejši del smučišča, a sem raje ponovno snela smuči in šla peš po strmejšem delu. Na vrhu so nas navijači pričakali v špalirju, kar mi je dalo še nekaj motivacije. Sledil je kratek spust kar s kožami, nato kratek vzpon, potem pa smo s čelnimi svetilkami odsmučali 1000 m nižje. Spusti so moja šibkejša točka, a tokrat sem letela kot sneta sekira in pri tem zelo uživala. Vozila sem tako hitro, da sem spregledala križišče z velikimi oznakami in nadaljevala kar po trasi maratona, česar sem se zavedala šele pri naslednjem vzponu. Bila sem tako zmedena, da nisem vedela kaj storiti in sem kar nadela kože na smuči. Eden od kontrolorjev me je usmeril 150 m nazaj, kjer sem zavila na desno. Do tja sem tekla s smučmi v rokah, naprej pa oddrsala v skate tehniki, a je šlo s kožami seveda zelo počasi. Sledil je tek skozi mesto, na drugi strani pa smo ponovno krenili v breg. 12469656_1136653506374728_4603147423845993863_oTam so me ponovno ustavili organizatorji in zahtevali, da kože snamem s smuči in jih ponovno nadenem, saj se menjavo lahko opravi le na tem mestu. V jezi sem nadaljevala z vzponom, a očitno mi je to koristilo, saj sem kar prehitevala tekmovalce pred seboj, vzpon pa se mi je zdel izjemno lahek. Spet je sledil kratek, a hiter spust s kožami in nato kratek vzpon. Na zadnjem spustu sem ponovno zelo uživala, v cilj pa sem se pripeljala izjemno vesela in zadovoljna, saj sem kljub vsem zapletom opravila s progo v zelo dobrem času. Še bolj so me razveselili kriki navijačev in napovedovalci, ki so mi povedali, da sem zmagala! In to s 3 minutno prednostjo.

Sledila je večerja, druženje in pozna podelitev, naslednji dan pa sva se spočita odpravila domov.

Prvo TS tekmovanje Schönleiten Trophy vertical, 19.12.2015

S treningi na turnih smučeh sem letos začela že ob koncu oktobra, prve tekme in s tem testiranja mednarodne konkurence pa sva se z Nejcem udeležila ta vikend. Izid je bil zame lepo presenečenje – zasedla sem prvo mesto med ženskami, drugo uvrščeno pa sem prehitela za kar minuto in pol!

Karmen-Klanchnik-1_Bild-Karl-Posch_LRSchönleiten Trophy se v Avstrijskem Saalbachu odvija že nekaj let in tudi Slovenci se ga radi udeležujemo. Prejšnja leta je bilo organizirano le tekmovanje v vzponu, letos pa sta bili na sporedu še posamična tekma in šprinti. Sama sem se te tekme prvič udeležila lani, ko je štela za avstrijsko državno prvenstvo. Izid je bil precej slab, saj sem končala med zadnjimi tekmovalci. Prvič, odkar tekmujem, sem občutila, da telo zaradi utrujenosti od treningov noče nikamor.

Schönleiten-Trophy-Sprint-Race_2015_Siegerbild-Damen_Bild-Simone-BinderLetos je tekma štela za nemško državno prvenstvo in avstrijski državni pokal, kar je pomenilo, da bo konkurenca ponovno močna. Zaradi lanskega izida si nisem upala postaviti visokih ciljev. Dan je bil topel, snega na smučišču je bilo ravno za vzorec, start sredi dneva ob 14. uri, proga pa obrnjena ravno na sončno stran. Oblekla sem se najmanj, kar se lahko, ostale stvari sem dala v nahrbtnik. Štart je bil hiter, brez zapletov, obrati pa so šli kmalu v višave, da je kar peklo v grlu. Celo pot nisem vedela, kje so ostale tekmovalke, le skrbela sem, da tempo ni upadel. Na cilju so mi povedali, da sem zmagala. Sledil je pregled opreme, kratek intervju, slikanje, nato pa iztek na vrh smučišča. Ko sem doma pogledala rezultate, sem bila še bolj presenečena nad rezultatom, saj je bila moja prednost zares velika. Vesela sem za tak razplet.

P1210019Za letošnjo sezono sem si zadala kar visoke cilje, kar pomeni nastop na tekmovanjih svetovnega pokala in evropsko prvenstvo v Švici. Na smučeh sem začela trenirati že med jesenskimi počitnicami na Moelltalu v Avstriji, saj pri nas še nismo imeli snega. Kmalu smo ga dobili na Krvavcu in od takrat skoraj vsak dan uživam gor na umetnem snegu.  Prejšnji teden je sledil obremenitveni test na tekaški stezi, v naslednjih dneh pa bom svoje sposobnosti testirala še na terenu. To zimo k dobrim rezultatom prispeva moj novi sponzor za gorski tek in turno smučanje, La Sportiva. Z vrhunsko in zelo lahko opremo mi omogočajo boljše in kvalitetnejše treninge, za kar se jim zelo lepo zahvaljujem! Brez prijateljev seveda ne gre, zato moram omeniti, da gredo zasluge za moj napredek tudi našemu najboljšemu turnemu smučarju, Nejcu Kuharju!

 

Tek na Kristalno palačo, 21. 11. 2015

Alive Step Up se je v Ljubljani odvijal že drugo leto. Tekmovalci smo lahko nastopali v dveh disciplinah, in sicer smo se na vrh 89m visoke Kristalne palače lahko povzpeli enkrat in pri tem premagali 20 nadstropij oz. 459 stopnic (step up), lahko pa smo se na vrh povzpeli kar trikrat zaporedoma (ekstremni step up). Tako kot lani sem tudi letos zaradi večje konkurence raje izbrala ekstremni step up. Vsi trije posamezni časi so bili boljši od časa zmagovalke z enkratnim vzponom. Zmagala sem in ubranila lanski naziv “Kraljica kristalne palače”.

12239437_850298615068752_9092014979386455771_o

Takih tekem se udeležujem, da razbijem monotonost pri treningih in tekmah, spoznam nove ljudi in se preizkušam še v drugih disciplinah. Kot že veste, raje treniram v naravi – v hribih in gorah in prav zaradi tega mi tek v stolpnicah po stopnicah ni ravno pri srcu.

12247827_850299378402009_2743042029870993885_o

Letos je organizatorje in tekače nekoliko zmotil dež, saj smo štartali zunaj na parkirišču, za ogrevanje pretekli še približno 200m, potem pa zavili v stolpnico na stopnice, kjer se je začel meriti čas. Kmalu je vzdušje postalo bolj veselo, saj je dež prešel v sneg. Organizatorjem se zahvaljujem za plačano startnino, lep in na nivoju izpeljan dogodek in za privlačne nagrade. Se vidimo naslednje leto!

Zaključek gorsko-tekaške sezone 2015

Letošnja sezona je bila izjemno pestra, polna presenečenj, zadovoljstva, večjih padcev pa ni bilo. Za spremembo od lani sem želela izpustiti nekatere nepomembne tekme, ki ti le pobirajo čas in energijo. V planu je bilo nastopiti na štirih tekmah, ki štejejo za svetovni pokal, priti med najboljšo deseterico, se udeležiti lokalnih tekem, ki so mi posebej pri srcu in nastopiti na kakšni posebej zanimivi tekmi, kot je na primer Red Bull 400.

TekNaĹ marnoGoro2015-4691Že na turnih smučeh sem letos naredila velik korak naprej od lani, popravljala sem rezultate, se izboljševati v spustih, uspela pa sem ohraniti vse tri naslove državne prvakinje. Ker je to tako lep in zanimiv šport, ni težko najti motivacije za trening, težje je najti čas za počitek. Tako se je ob ravno pravšnji meri snega turnosmučarska sezona zavlekla v tekaško. Časa za počitek ni bilo. Že spomladi sem opazila velik napredek pri teku po ravnini in se šele tedaj zavedla, kaj mi je turno smučanje v resnici prineslo. Sledilo je mnogo popravljenih časov od lani, tudi ravninski teki so mi šli precej bolje. Lepo presenečenje je bil dober nastop na Ratitovcu, ki mi je prinesel uvrstitev v državno reprezentanco, s katero smo potovali na evropsko prvenstvo na Madeiro. Tudi tam sem se izkazala, saj sem končala le malo za najboljšo polovico. Najlepše presenečenje, borben nastop z veliko željo po vrhunski uvrstitvi pa mi je prinesel tek na Grintovec. Med ženskami sem zmagala in postala kraljica Grintovca! Ker je tekma štela za svetovni pokal, sem si s tem priborila tudi mednarodni razred.

12068803_1767621893465434_829969579871069024_oKončno je v avgustu sledil manjši počitek, v septembru pa so bile na sporedu še 3 pomembnejše tekme. Zelo vesela sem bila drugega mesta v Planici, na tekmah za svetovni pokal pa se me je prijelo deveto mesto. Tako sem na finalni tekmi na Šmarni gori izgubila boj za tretje mesto v svetovnem pokalu in končala na nehvaležnem četrtem. A tudi to je izjemen uspeh! S celotno sezono sem izjemno zadovoljna, dokazala sem, da se da le z lastno trmo in močno željo po napredku priti zelo visoko. Še posebej sem ponosna sama nase, ker je to rezultat le mojega dela, brez pomoči trenerjev. Ne morem pa mimo tega, da ste za moj uspeh zaslužni prav vsi moji navijači, vsi, ki ste mi kdaj koli zaželeli srečo, kričali moje ime, ko mi je z obraza tekel pot, brali o mojih uspehih, mi čestitali, me pohvalili, dajali nasvete, skratka vsem, ki me podpirate in se veselite z menoj! Zanimive sezone prav tako ne bi bilo brez sotekmovalk. Čeprav smo si na tekmah nasprotnice, se med seboj razumemo, se podpiramo in zato mi je v tekaški družbi tako prijetno. Letos sem uspela nekoliko bolje spoznati kar nekaj sotrpink, in prav vse ste prave face! Hvala!

Priznam, stresno je in zelo sem se veselila konca. Ampak to ne pomeni, da ne bom več tekla. Verjetno bom še več, tekala bom po hribih in tudi kakšnega tekmovanja se bom udeležila, vendar popolnoma neobremenjeno. Najprej pa si želim privoščiti nekaj počitka in končno pozdraviti Ahilovo tetivo, ki me po malem muči že od pomladi. Nato se bom posvetila bazi za turno smučanje, moje misli pa so že usmerjene v prve snežinke in zavoje po belih strminah.

Hochfelln-berglauf (Bergen, Nemčija), 27. 9. 2015

V nedeljo smo se na povabilo organizatorja trije Slovenci udeležili tekmovanja v gorskem teku v Bergnu v Nemčiji. Nekaj let nazaj je bilo tu organizirano svetovno prvenstvo, tekmovanje je tradicionalno in organizator za najboljše obljublja lepe nagrade, zato se ga udeležujejo tekači s celega sveta. Proga je klasična gorsko tekaška z začetkom po ravnini na asfaltu, nadaljuje se po slabšem makadamu, proti vrhu pa se spremeni v lepo gorsko stezico. V 8,9 km smo premagali nekaj manj kot 1100 m višinske razlike, kar pomeni, da proga ni strma.

P1190650Z Janezom sva se v Nemčijo odpravila že v soboto. Ker ne potujeva ravno vsak dan v tako oddaljene kraje, sva si vzela čas še za ogled mesta Salzburg. Pri prestopu meje z Nemčijo sva zaradi del na cesti in policijskih zapor v koloni čakala dobro uro. Popoldan sva prispela v skromno a domačo vasico Bergen, kjer sva se nastanila, se odpočila, nato pa je sledil “noodle party” in podelitev štartnih številk najboljšim v svetovnem pokalu.

P1190704Zjutraj je kazalo na ravno pravšnje vreme za tek – delno jasno, suho in dokaj mrzlo. Med ogrevanjem sem opazila kar nekaj dobrih konkurentk in odličnih tekačev. Na štartu nas je bilo kar lepo število. Spomnim se, da je štarter naznanil 10 sekund do štarta, nato je sledila tišina, kar naenkrat pa je počilo, kot da bi nekdo vrgel bombo. Štartala sem hitro, saj so bili prvi trije kilometri zelo ravninski in si lahko hitro zaostal, če nisi sledil prvim. Tudi kasneje, ko smo zavili na makadam, proga ni hotela zvišati naklona. Tu so me zaradi mraza in napora začele boleti roke. P1190743Ja, roke! Postale so težke in brez moči. Kaj takega sem občutila prvič. Bolje je postalo, ko se je pot spremenila v gozdno stezico, a kaj ko je bilo veselja kmalu konec. Ponovno smo prišli na makadam in res je očitno, da mi take trase ne ustrezajo, saj je motivacija začela upadat. Zgornji del proge se je zelo spremenil, prišli smo na lepo gorsko stezico z lepimi razgledi. Že od začetka sem tekla za tekmovalko s Češke, ki pa sem jo lovila le na strmih delih, teh pa ni bilo veliko. Upala sem, da jo bom lahko napadla proti vrhu, a je bila ciljna strmina prekratka. Premagala me je za 5 sekund. Končala sem na 9. mestu, Rok Bratina je tekel odlično, le malenkost mu je zmanjkalo za uvrstitev med deseterico in tako končal kot 11. P1190750Janez Pobežin je bil s svojim nastopom prav tako zadovoljen, saj se je uvrstil med prvo polovico uvrščenih, na 103. mesto.

Na vrhu smo se najedli slastnih kolačev, tort, slaščic, sendvičev … ki so jih pripravile lokalne gospodinje. Nato smo se z nihalko odpeljali v dolino, kjer je potekala podelitev najboljšim. Sama sem v svoji kategoriji zasedla 1. mesto. Presenetili so me s košarico polno domačih dobrot. Nato smo bili z Janezom in Rokom deležni zanimive in kar nekoliko žalostne zgodbe zmagovalca Yossiefa Tekleja, ki bi zelo rad tekmoval po svetu, a ima težave s potovanjem med državami.

P1190748Doživeli smo prav lepo izkušnjo, spoznavali smo konkurente, kar zagotovo pripomore k napredovanju in boljši motivaciji. Popoldan sva se z Janezom odpravila pogledat jezero Chiemsee, na poti nazaj pa še skakalnice v Bischofshofnu. Za lepo doživetje se lepo zahvaljujeva Tomu Šarfu in organizatorju Bibiju za povabilo in plačilo štartnine!

Red Bull 400 Planica, 19. 9. 2015

12003421_1763553867205570_400872826662639049_n

Prireditve Red Bull 400 v Planici sem se udeležila že tretjič. Prav to noro tekmovanje me je pred tremi leti motivirala, da sem začela trenirati gorski tek. Na obeh prejšnjih preizkušnjah sem zasedla 8. mesto, rezultat pa je bil leta 2013 za dobro minuto boljši kot leto prej. Takrat je bila letalnica nekoliko manjša, zalet je bil iz lesenih desk, spodaj pa je bila podobna današnji – travnata površina s hlodi. Četudi je vrh od spodaj videti čisto blizu, je to strmino brez težkih nog zelo težko premagati.

20150919_144817Letos sem se na tekmovanje prijavila takoj, ko so se odprle prijave, časa za specifičen trening pa sem imela le slabih 14 dni, saj so bila prej na sporedu druga, daljša tekmovanja. V tem času sem si šla letalnico od blizu pogledat le dvakrat. Prvič sem šla na vrh trikrat, naslednjič pa dvakrat. Noge niso bile navajene takih strmin, zato je bolečina v mečih po treningu vztrajala še nekaj dni.

12031374_10207110020016493_8696326611749627469_oNa štartni listi sem opazila kar nekaj dobrih tekmovalk – zmagovalko in drugo uvrščeno s skakalnice v Bischofshofnu, nekaj odličnih towerrunnerjev, tekačev na smučeh, kolesarjev … pred štartom pa sem opazila tudi odlično gorsko tekačico iz Italije, za katero se je že vnaprej vedelo, da nas bo pustila daleč za seboj.

Zjutraj sem se najedla sadja in popila Red Bull, za večjo motivacijo z veseljem pogledala kvalifikacije pri moških, kmalu pa je bil čas za ogrevanje. Na štartu sem bila pripravljena, verjela sem vase. Začela sem hitro, saj sem vedela, da je tekmovanje kratko in bo zgoraj težko nadoknadit izgubljen čas. Do mize sem se držala v ospredju in se nisem obremenjevala s pozicijami ostalih tekmovalk. Pred vzletiščem me je prehitela Antonela, kakor je bilo tudi pričakovano. 12048976_10153701591052941_2146491289_nZ nekaj prednosti sem se dobro držala na drugem mestu. Tempo je bil v vseh sedmih minutah enak, moči mi ni zmanjkalo. V ciljni strmini se mi je začela približevat Petra, ki je proti koncu tempo stopnjevala in zadnji metri so bili res težki, saj nisem hotela zapravit drugega mesta. Noge so že močno pekle. Tudi sama sem s težavo pospešila, se odrinila na lesen podest, ki so ga zgradili na vrhu in za pičli dve sekundi premagala Petro. Obe sva padli po tleh, a so naju takoj spravili naprej na blazine. Hoditi skoraj nisem mogla več, pa še nekaj me je začelo črvičit po trebuhu. Očitno sadje in energijski napitek ne gresta skupaj. Po parih minutah ležanja, debati s sotekmovalkami in merjenju laktata sem se počutila kot nova. Stekla sem pogledat še moški finale, ki je bil izjemno napet. Zelo sem vesela za drugo uvrščenega Luka Kovačiča in Nejca Kuharja, ki je v zadnjih metrih skočil na tretje mesto.

(L_R) second place winner Karmen Klancnik (SLO), first place winner Antonella Confortola (ITA) and third place winner Petra Miklosa (SLO) celebrate at Red Bull 400 in Planica, Slovenia on September 19, 2015.

Lepo je bilo spoznati nove ljudi, se pogovarjati in navezovati stike z odličnimi tekmovalkami iz tujih držav, prav tako pa sem vesela razpleta in svojega drugega mesta. Hvala vsem, ki ste prišli navijat in vsem, ki ste verjeli vame!

Rezultati

Poročilo na strani Red Bull

1. TNT – Tečemo na Triglav, 12. 9. 2015

P1190335Gorski tekači velikokrat opravimo treninge na naši najvišji gori, Triglavu. Vsak od nas si želi do vrha priti v najkrajšem času, zato so rekordni časi ekstremni; trenutno ima rekord v svojih rokah Nejc Kuhar (1h 30 min). O času obvestimo svoje tekaške kolege in se nekako med seboj izzivamo, da poskusimo preteči na Triglav še hitreje. Zelo si želim, da bi bilo nekoč tu organizirano tekmovanje z okrepčevalnicami, zaprto potjo med Planiko in Triglavom za ostale obiskovalce in z uradno meritvijo časov. Na žalost tekmovanje ni izvedljivo oz. bi pomenilo ogromen strošek.

P1190370Tako sta me prijatelja Marko Kavzar in Frenk Napast povabila, da skupaj napravimo neorganiziran tek na Triglav. Na facebooku smo objavili dogodek, izbrali primeren datum in povabili znance in tekaške prijatelje. Še do zadnjih dni nismo vedeli, ali bo prireditev uspela, koliko nas bo … upali smo na najboljše in se pustili presenetiti. Dobili smo tudi glavnega sponzorja tekmovanja – Mizarstvo Napast, seveda s Frenkom na čelu, ki nam je natiskal 22 lepih tekaških majic z logotipom tekmovanja. Udeležbo sta potrdila še ultra tekača Katja in Toni Vencelj, ki sta s seboj pripeljala pršut in lastno pivo Stezičar.

P1190390Zjutraj se nas je v mrzli Krmi zbralo kar lepo število tekmovalcev, nabralo se nas je okoli 15, nekaj nekoliko počasnejših, pa se jih je že prej odpravilo proti vrhu. Vzdušje je bilo prijetno, zbrali smo se sami dobri in prijetni ljudje. Nekaj minut čez 8. uro smo se s Krme preko Konjskega sedla, Planike in malega Triglava vsak po svojih najboljših močeh pognali na Triglav. Vreme nam je bilo zelo naklonjeno, P1190420razgledi so bili čudoviti, zeblo nas prav tako ni. Prvi je na vrh pritekel Simon Novak s časom okoli 1h 39min, za njim je vrh dosegel Gregor Mlakar – 1h 45min, tretji pa je bil Bojan Ambrožič s časom 1h 49min. Sledilo je nekaj odličnih tekačev, z Janezom pa sva vrh dosegla v 2 urah in 12 minutah. Večina je s progo opravila v manj kot treh urah, nekaj pa jih je prvič osvojilo Triglav s povratkom v dolino v enem dnevu, kar je tudi lep uspeh. Pravzaprav je bil namen tekmovanja druženje in uživanje, štoparica pa naj ne bi igrala večje vloge.

P1190424Na vrhu smo si čestitali, poslikali in izmenjali nekaj besed, potem pa smo stekli nazaj dol do Planike, kjer smo si privoščili krajši postanek. Zabava pa se je začela ob prihodu v dolino. Vsak je prinesel nekaj za pod zob, imeli smo mize, stole, muziko, glavna za pojedino pa sta bila Katka in Toni, ki sta s seboj pripeljala malo manj kot celo kuhinjo. Spoznala sem nekaj izjemno prijetnih ljudi, tekačev, hribolazcev, avanturistov … Beseda je stekla, prav tako super okusno domače pivo in imeli smo se res super. Končno smo se na kupu nabrali vsi udeleženci teka, bilo nas je okoli 25.

P1190429Prireditev smo izpeljali ravno na moj rojstni dan in moram reči, da ne bi mogla nikjer lepše praznovati kot v gorah v taki super družbi s tekmovalnim pridihom. Prireditev je uspela zelo dobro, veliko bolje kot smo pričakovali. Zahvalit se moram prav vsem, ki so prišli, se zabavali z nami, še posebej pa soorganizatorjema Frenku in Markotu in glavnima krivcema za uspel piknik Katki in Toniju! Upam, da se vidimo tudi naslednje leto.

Več fotografij si lahko ogledate tukaj.

Asitzgipfelberglauf – Leogang Avstrija, 6.9.2015

V nedeljo se nas je 8 odličnih gorskih tekačev iz Slovenije udeležilo četrte tekme za svetovni pokal v Avstrijskem Leogangu.

karmenka1Že en dan prej, na deževno soboto smo se s kombijem odpravili na pot. Fronta je s seboj prinesla nižje temperature, vrhove je pobelil sneg, dež pa niti ponoči ni hotel ponehati. Zvečer smo se udeležili testeninke, podelitve štartnih številk in sprejema najboljših tekmovalcev iz 20. držav prav s celega sveta. Prijetno sem bila presenečena, ko so na oder kot eno izmed sedmih favoritk, poklicali tudi mene.

Značilno za to tekmo je, da gorski kolesarji in tekači štartajo hkrati, tudi cilj je na istem mestu, kolesarji imajo le nekoliko daljšo progo po cesti, tekači pa jo sekajo skozi gozd. Na začetku je ogrevalni krog po vasi in leteči štart. Tekači pretečejo 8 km in opravijo s 1126 višinskimi metri. Letos je bil zaradi snega na vrhu, dežja in mraza odpovedan ogrevalni krog, cilj pa je bil prestavljen 1,4 km nižje.

TopWPrvi del je bil zelo ravninski, kar meni ne odgovarja. Tekla sem kakor hitro se je dalo, ker pa na položnem terenu zelo malo treniram, so noge kmalu postale težke. Čakala sem strm del, ki naj bi nastopil od drugega do četrtega kilometra, da se vsaj malo približam sotekmovalkam, a tudi ta del ni bil nič kaj strm. Po četrtem kilometru smo morali preteči še dobra 2 km skupaj s kolesarji po cesti. Ta del se je zelo vlekel in vesela sem bila, da so cilj prestavili nižje. Izgubljenih minut s prvega dela se tako ni dalo nadoknaditi, ampak sem vseeno zelo zadovoljna z nastopom, saj sem dala vse od sebe. Končala sem na 9. mestu med ženskami v zares močni konkurenci. Cilj je bil priti med najboljšo deseterico, želje mogoče nekoliko višje, vendar nisem niti malo razočarana. Celotne rezultate si lahko pogledate tukaj.

3a7cf35a19Izkušnje z velikih tekem vedno pridejo prav. Vrneš se z novo motivacijo, spoznaš tujo konkurenco in dajo ti vedeti, kako močan si. Vem kje so rezerve in na čem moram še delati. Spremembe bodo prišle v poštev naslednjo sezono, sedaj pa se bom posvetila krajšim in bolj intenzivnim treningom za moč in hitrost, saj 19.9. v Planico prihaja Redbull 400. Pridite navijat, zanimivo bo!

Vabim vas na brezplačne vadbe, ki bodo potekale na športnem igrišču v Križah, in sicer v:

  • ponedeljek, 10. 8.,
  • sredo, 12.8. in
  • petek, 14. 8. ob 19. uri.

Zaključujem študij na Višji šoli za gostinstvo in turizem Bled, program velnes. Za diplomsko nalogo raziskujem, kako pomembno je gibanje za zdravje in koliko časa prebivalci Tržiča in okolice namenijo športni vadbi. Zato organiziram brezplačne promocijske vadbe, namenjene vsem, ki bi radi naredili nekaj za svoje telo. Vadba bo osnovne narave, zato ne potrebujete nobenega predznanja ali posebne kondicijske pripravljenosti.

Ob tem vas lepo prosim tudi, če rešite kratko anketo o telesni aktivnosti, ki jo najdete tukaj.

Vljudno vabljeni, da se mi pridružite!

Karmen Klančnik

*V primeru dežja bo vadba prestavljena za en dan, zato spremljajte novice na tej spletni strani.

Klemen po SPP – 5. dan, 5.8.2015

koča pod BogatinomKot (upam) že vsi veste, Klemen Triler ponovno napada rekord po slovenski planinski poti od Maribora do Ankarana. Danes je na poti že peti dan. Zjutraj je s Francijem  štartal z Vršiča proti Jalovcu, nato pa sta se spustila do koče pri izviru Soče, kjer sta se Klemenu pridružila Gregor in Boštjan. Nadaljevali so v Trento, od tam pa so se dvignili do Prehodavcev in koče pri Triglavskih jezerih. Tu sem se jim pridružila še jaz.

P1170923Po Grintovcu sva si z Janezom privoščila pet dni dopusta na morju. Tudi tam sem vsako jutro tekla. Sicer bolj s težkim srcem, po asfaltu in tlakovcih, tako da so me prav čudno bolele noge, pa čeprav le od cca 6 kilometrov teka dnevno. Ob visokih temperaturah sem že pogrešala hribe in gore, tako da sem bila zelo vesela, da sem se lahko pridružila Klemenu pri njegovem podvigu.

P1170926Štartala sem s koče pri Savici in se čez Komarčo povzpela do koče pri Triglavskih jezerih. Nekaj časa sem počakala, in kmalu so Klemen, Gregor in Boštjan nasmejani prišli do koče. Klemen je izgledal še zelo svež, pa čeprav je za njim že dobra polovica transverzale in že štirje dnevi neprekinjene hoje oz. teka. Malo ga bolijo kolena in poškodovano ima vez na spodnjem delu noge, tako da ne teče več, ampak le hitro hodi. Ne le hitro, ampak zelo, zelo hitro. Človek res ne more verjeti svojim očem; ko Klemen uporabi svoj močan in dolg turno smučarski korak, mu ostali zelo težko sledimo. Pravi, da se počuti zelo močnega in da ima še veliko energije. Zelo rad bi tekel, a mu noge tega ne dopuščajo več, saj bi hitro prišlo do nove poškodbe.

P1170932Nadaljevali smo do koče pod Bogatinom, kjer smo obnovili zaloge pijače, nekaj malega pojedli in že odhiteli naprej. Klemen je odšel prvi, mi pa smo ga do Bogatinskega sedla komaj ujeli. Od tam smo se spustili do koče pri Krnskih jezerih, kjer sta nas čakala Uroš in Anita s hrano in pijačo in nov spremljevalec Simon. Sledilo je dobrih 800 višinskih metrov do koče na Krnu. Ob Klemenovem hitrem tempu je hitro nastala tišina in komaj smo čakali, da se pot vsaj nekoliko položi, da se nadihamo. Pri koči smo se osvežili s kokakolo, ki nam je dala novo energijo. Tudi Gregor in Boštjan sta imela še dovolj moči in sta z nami nadaljevala po poti. Sledil je položen spust po slikoviti poti do Prehodcev, kjer nas je ponovno čakal Uroš z novim okrepčilom. Od tam smo ubrali vsak svojo pot; s Klemenom je do planine Razor nadaljeval le Simon, ki bo z njim tudi prespal in zjutraj nadaljeval del poti.

Sama sem se mimo razpadlih kasarn povzpela nazaj na Bogatinsko sedlo, sledil pa je neskončno dolg spust po mulatjeri mimo Komne do koče pri Savici. Pot se je tako vlekla, da me je proti koncu že ujela tema, k avtu pa sem prišla nekaj čez 9. uro zvečer.

P1170934Zame je bil to odličen daljši trening v prijetni tekaški družbi. Napravila sem dobrih 2500 višinskih metrov in premagala maratonsko razdaljo. Mislim, da se bo Klemenu uspelo v soboto namakati v morju na končni točki v Ankaranu, želim pa mu, da mu pot hitro mine, predvsem pa brez poškodb!

Tek na Grintovec, 26. 7. 2015

11696273_1115227081824187_324686297714434377_oTek na Grintovec je ekstremna tekma, težka že zaradi značilnosti proge – v slabih 10 km je treba premagati nekaj manj kot 2000 višinskih metrov. Zato je ta tekma vredna vsega spoštovanja in le veseli smo lahko, da jo imamo pri nas v Sloveniji! Zame je že drugo leto zapored najpomembnejša in najtežje pričakovana tekma sezone. Šteje za točke slovenskega in svetovnega pokala v gorskem teku, zato se te tekme udeleži veliko tekačev s celega sveta. Vse te značilnosti dajejo tekmovanju svoj čar in če bi lahko izbrala le eno tekmo, na kateri bi si želela zmagati, bi zagotovo izbrala Grintovec. Uspelo je, postala sem Kraljica Grintovca!

Tekme sem se udeležila že tretje leto, torej vsako leto, odkar treniram gorski tek. Prvič je bilo izjemno vroče. Kot sem že večkrat napisala, mi vročina nikakor ne ustreza. Skoraj sem odstopila, ampak me je trma vodila do vrha in sem prišla v cilj v dobrih dveh Pod Kokrškim sedlomurah, kar se mi je takrat zdelo odlično. Spoštujem vse tekmovalce, ki s progo opravijo v limitnem času 2 uri in pol, saj vem, da je za tak čas potrebno vložiti kar nekaj truda. Lani sem želela svoj čas izboljšati, kar mi je v idealnih razmerah tudi uspelo. Spomnim se, da sem pridno trenirala, dala vse od sebe, počutila sem se neverjetno v redu in osebni rekord izboljšala kar za 15 minut. Pristala sem na petem mestu in zdelo se mi je, da je to že na vrhuncu mojih zmogljivosti.

Letos priprave niso potekale tako kot sem si jih zamislila. Kot sem napisala, je Grintovec tekma sezone, vendar se je v urnik tekem nepričakovano vrinilo evropsko prvenstvo. Tako so bile priprave usmerjene na EP. Za to lepo izkušnjo mi ni prav nič žal in tudi žal mi ne bi bilo, če Grintovca zaradi Madeire ne bi odtekla, kot sem ga. Ko smo prišli domov, sem bila en teden zmedena in utrujena od potovanja in tekmovanja. Opravila sem le par daljših tekov in sicer dvakrat na Triglav in enkrat na Grintovec. Nato sem se zadnji teden pred tekmo na delu zaradi vročine in prepiha močno prehladila. Ker sem trmasta, si nisem vzela časa za počitek in vseeno s težavo opravila nekaj krajših treningov. Četudi je že kazalo slabo, nisem obupala in verjela v dober rezultat na Grintovcu.

Nekaj tedenska vročina je končno popustila, deževna osvežitev z nižjimi temperaturami je bila vsem tekačem v prid. Še tik pred štartom nisem vedela, kaj naj pričakujem. Vedela sem, da znam držati tempo, proga je strma, tehnično zahtevna, ravno zame. Kar bo, pa bo. Štartali smo v zmernem tempu. Ravnina mi ravno ne leži, zato so mi prvi trije kilometri na tej progi popolnoma odveč. Prve 3 v ciljuNekako sem se za najboljšimi tekačicami “prišvercala” do tovorne žičnice. Ta del proge mi je bil dejansko najtežji, pa tudi izgubila sem kar nekaj mest, ki jih je bilo višje na ozki stezici težko pridobiti nazaj. Nato je sledil moj del. Pognala sem se v breg, ubrala svoj specifični sklonjeni pohodniški korak. Tu je bila še velika gneča in je bilo težko prehitevati brez da bi izgubljala moč, saj se mi veliko “sebičnežev” ni hotelo odmakniti na stran. Korak je bil močan, hiter, bitje srca ravno pod rdečim pragom in zdelo se je, da lahko tak tempo zdržim celo do vrha. Čez nekaj minut sem se ozrla nazaj in opazila, da so sotekmovalke že daleč zadaj. Ostala sem na varnem tretjem mestu, pred mano sta bili v 2 oz. 1-minutni prednosti le Hrvatica in Madžarka. Njuna prednost je bila velika, tudi videla ju nisem več in zdeli sta se neulovljivi. Prvih 5 žensk absolutnoDaleč spodaj pod Kokrškim sedlom se je že slišalo glasno navijanje številnih gledalcev, bliže sedlu pa je postalo vse glasneje, velikokrat sem slišala tudi svoje ime. Navijači so mi še posebej dali krila. Zaradi izjemnega veselja že med samo tekmo pa mi je šlo že kar na jok in v grlu se mi je naredil cmok.

Nad sedlom so bile skale zelo spolzke zaradi nenehnega rosenja in blata. Tu mi je eden izmed tekmovalcev rekel, če bom nadaljevala s takim tempom, bom tekmovalki pred seboj zagotovo ujela. Končno je bil moj pogled usmerjen le naprej. Osredotočena sem bila le na to, da ju prehitim in zmagam. Kmalu sem ju opazila in razlika med nami se je hitro zmanjševala. Madžarka je toliko popustila, da jo je ujela še Hrvatica in sta tekli skupaj. Ponudila se mi je super priložnost, da prehitim obe naenkrat. Kakih 200 višinskih metrov pred ciljem mi je to tudi uspelo. Do vrha sem držala približno 30-metrsko prednost, moči pa kar ni in ni zmanjkalo. Kako super občutek je to! Na koncu sem za vsak slučaj še nekaj dodala, stekla v cilj, a sem takoj plačala svoj davek z močnim krčem v mečih. Prvič sem na večji tekmi pretrgala ciljni trak in veselje je bilo res nepopisno.

Sledilo je kosilo na Kokrškem sedlu, dolgočasen spust v dolino, doping kontrola in podelitev nagrad najboljšim. Kralj in kraljica GrintovcaZmaga mi pomeni res veliko. Takega veselja se ne da opisati, mislim pa, da ga na zunaj ne znam izraziti, toda v meni še vedno vlada neizmerna sreča. Zelo rada bi se zahvalila vsakemu posebej, tako navijačem kot sotekmovalcem. Že vsak nasmeh, vzklik, stisk roke, aplavz itn. mi ogromno pomenijo in najraje bi vsakega močno objela. Zame se je tekma zaključila najbolje kar se da, saj sem verjela vase in vedela sem, da verjamete vame tudi vi. Hvala za branje!

S slapa Savice mimo sedmerih jezer na Triglav, 14.7.2015

P1210937Nekaj let nazaj sva z Janezom veliko hodila po hribih, odkrivala zanimive poti in spoznavala gore v Sloveniji in bližnji okolici. Nove vrhove sem osvajala tudi sama, kar tako za popestritev treningov. Sedaj vedno manjkrat najdeva čas za take ture in kar malo pogrešam tiste svobodne dni. Zato sem se za danes, na lep sončen torek odločila, da grem na eno daljšo turo, s slapa Savice čez Komarčo na sedmera jezera in naprej čez Hribarice na Dolič, potem pa po mulatjeri na Triglav. Pa če že na Planiki vsakemu razlagam o poteh okoli Triglava, je dobro, da jih tudi sama poznam. Pot je markirana za 8 ur in 45 minut hoje.

P1210953

Nikoli se mi za v hribe ne ljubi vstajati prav zgodaj, sploh, če grem sama. Tako sem izpred koče pri slapu Savica štartala nekaj pred osmo uro zjutraj. S seboj nisem imela veliko stvari – liter pijače, nekaj malega za pojest, majico in vetrovko.

P1210946

Pot čez Komarčo je lepa, v primerjavi z ostalim delom poti dokaj strma in hitro pridobivaš višinske metre. Nato se pot položi in se da lepo teči, razen na delih, kjer je polno mastnih skal. Tu sem bila še vsa sveža, noge so bile lahke in pripravljene na dolgo pot. Zelo vesela sem bila, ko sem na koči pri Triglavskih jezerih srečala kolega, lanskega “soseda” s Kredarice, ki mi je na poti nazaj častil čaj in zelo okusen štrudelj. Do sem sem potrebovala uro in 25 minut, markirano pa je za 3 ure in tri četrt. Tekla sem naprej in občudovala lepote gorskega sveta, še posebej bistra triglavska jezera. Seveda se je našel čas tudi za kakšno fotografijo.

P1210996

Pot čez Hribarice postane gruščnata, po vrhu se težko teče, saj je polno skal in lukenj, zato so bile noge vedno težje. Sledi spust po melišču do Tržaške koče na Doliču. Tega melišča me je bilo že vnaprej strah za povratek, saj se bom morala vsa utrujena po njem povzpeti nazaj gor za dobrih 200 višincev. Od Doliča do vstopa v plezalni del poti vodi položna mulatjera. Pa tudi če je bila položna, so bile noge tedaj že precej utrujene in korak ni stekel. Plezarija po “ferati” mi je šla bolje od rok, zato sem bila kmalu na vrhu. Potrebovala sem 3 ure in 57 minut.

P1220012

Na vrhu sem nekaj popila in pojedla, čez 15 minut pa sem že tekla nazaj dol. Spuste po “zajlah in klinih” obvladam, energija se je kar vrnila. Nekoliko drugače je bilo teči po bolj kot ne dolgočasni mulatjeri, da ne govorim o tistem melišču nazaj gor na Hribarice. Pot se je vlekla kot ponedeljek, občutek je bil, da se premikam po polžje. Tudi na vrhu po ravnini ni šlo dosti hitreje. Še glava se je nekoliko zmedla in začela površno razmišljati. Na srečo je bilo na koncu spet melišče in sem lahko udobneje tekla in izgubljala višino. Še nekaj korakov teka in že sem bila nazaj pri koči na Triglavskih jezerih. Tu sem se si privoščila dobrih 20 minut počitka za štrudelj in druženje z delavci, ki skrbijo za kočo. Izzvali so me, da moram biti v eni uri nazaj na parkirišču, kar mi je s težkimi in bolečimi nogami približno uspelo. Za celotno pot z vsemi postanki vred sem potrebovala nekaj manj kot 8 ur. Nabralo se je približno 34 km in slabih 2700 pridobljenih višinskih metrov.

P1220005

Prav čuden občutek je, ko ti zaradi izgube vode v telesu postaja vedno bolj vroče. Na koncu sem bila tako utrujena, da sem se komaj odpeljala proti bohinjskemu jezeru. Osvežitev v jezeru je počutje zelo izboljšala. Nekaj časa sem še poležavala na plaži, nato pa se doma najedla in sem kot nova.

Evropsko prvenstvo v gorskih tekih na Madeiri, 2. – 5. 7. 2015

P1160664V soboto, 4. julija 2015 se je na Portugalskem, na otoku večne pomladi Madeira, odvijalo evropsko prvenstvo v gorskih tekih. Že uvrstitev v državno reprezentanco in s tem nastop na EP je bil zame dober uspeh. S samim izidom na progi pa nisem uresničila le svojih želja, upravičila sem tudi mesto v reprezentanci. Od 59 prijavljenih tekmovalk iz 17. držav sem se uvrstila na 32. mesto, kar pomeni malo za prvo polovico. Presenetilo me je tudi, da sem v cilj pritekla kot 2. Slovenka.

O prvenstvu smo se pogovarjali že lani, pa sem si mislila, da za nastop na večjih prvenstvih še nisem dovolj močna, sploh pa je Madeira otok sredi Atlantskega oceana, kjer so temperature zagotovo visoke, kar pa meni ne odgovarja. Pozimi na turnih smučkah sem bila kar pridna in napredek se je pokazal tudi v gorskem teku. Tako sem začela razmišljati o možnostih za nastop na EP. Proga na izbirni tekmi na Ratitovec mi že od nekdaj ne odgovarja, vendar sem se potrudila in si priborila mesto v reprezentanci. Priprave so potekale tekoče, treningov nisem kaj dosti spreminjala, skušala sem ostati mirna in sproščena, brez stresnih misli na tekmovanje. Moja pričakovanja niso bila visoka, želja je bila premagati vsaj zadnjo četrtino tekmovalk.

P1160408V četrtek zgodaj zjutraj se nas je 14 reprezentantov s kombijem odpeljalo v Benetke na letališče. Od tam smo leteli v Lizbono, kjer smo presedli na drugo letalo, ki nas je peljalo na Madeiro. Celotne vožnje v eno smer je bilo 13 ur, večinoma ponoči. Vožnja z letalom je kar adrenalinska, izmučijo pa te čakanja na avtobus, letalo in vrste za oddajo prtljage. Zame je bilo zanimivo že samo potovanje, saj tako daleč še nisem potovala, prav tako se še nisem peljala z letalom

 

P1160514Madeira je čudovit otok, od Lizbone oddaljen približno 1000 km. Temperatura je celo leto približno enaka, od 18 do 24 °C, zato je otok poln različnih vrst rastlin. Najbolj smo se najedli banan, ki so res polnega okusa. Prebivalcev ni veliko, vsi pa so prijazni in skromni, zadovoljni s tem, kar imajo.

 
Četrtek je bil dan za počitek. V petek zjutraj je bil na sporedu ogled proge. P1160607Z avtobusom so reprezentante s trenerji iz vseh držav razvozili po strmih in ovinkastih cestah na štart oz. cilj. Po želji si si lahko ogledal le štart ali cilj proge, lahko pa si prehodil celotno progo. Ker so bile noge še trde od potovanja, sem se odločila, da grem počasi do vrha. Nad progo sem bila navdušena, saj je izjemno lepa, nenevarna, na začetku nekoliko bolj strma, na vrhu pa ostane še 5 km ravnine večinoma s travnato podlago. Že takoj sem vedela, da mi je proga pisana na kožo, sploh spodnji strm del, na ravnini pa bom pač morala še nekoliko stisniti zobe. Sprehod po progi me je sprostil, bila sem mirna, saj sem progo sedaj poznala.

P1160678Popoldan je sledila uradna otvoritev tekmovanja. V vročih trenirkah smo se v žgočem soncu v koloni, razvrščeni po državah, sprehodili ob obali po ulicah Porto Moniza, kjer smo bili tudi nastanjeni. Prav prisrčen se nam je zdel pozdrav domačinov, ki so nam zaplesali in zapeli. Zvečer je bilo vzdušje sproščeno, še brez treme, tako da sem se konkretno naspala.

P1160707Zjutraj so bili občutki že nekoliko drugačni. Štart je bil vse bližje, meni pa so po glavi hodile tiste suhcene, dobro trenirane punce iz celotne Evrope. Samo med zadnjimi ne smem biti, sem si mislila. S tresočimi rokami sem si pripela štartno številko in spakirala opremo za na cilj. Ko smo se peljali z avtobusom, je trema izginjala. Ogrela sem se tako kot se vedno ogrejem, s puncami smo se še objele in zaželele srečo in že je počila pištola. V prvem delu na asfaltu sem skušala držati boljše mesto, saj sem vedela, da bo na ozki poti v klanec gneča. Štartale smo kar hitro, vse Slovenke smo bile bolj zadaj, nekje na 3/4 vseh tekmovalk. DS_0205Vedela sem, da bo strmina moja. Ko se je dalo, sem švignila mimo tekmovalk, preveč energije za prehitevanje pa nisem hotela trošiti, saj iz izkušenj vem, da se to ne izplača. S hitro hojo v breg sem pridobivala mesto za mestom. Počutila sem se super, temperatura ozračja je bila ravno prava, srčni utrip pa je bil po občutku tik pod rdečim pragom, tam kjer mora biti. Vedela sem, da me zgoraj čaka še dolgih 5 km ravnine, kar ni moje področje. Tudi ta del sem odtekla solidno, po pričakovanjih pa sta me zgoraj prehiteli 2 tekmovalki. Tu me je s svojo pozitivno energijo vzpodbudila Ana Čufer, naša najboljša tekmovalka v mladinski kategoriji. Na progi sem pravzaprav zelo uživala s pozitivnimi mislimi na lepo uvrstitev. Napornih je bilo le zadnjih 500 m, ko smo se po nekaj metrih spusta morali povzpeti nekaj metrov nazaj gor. Na cilju je vsega konec, bila sem zelo zadovoljna z izidom, malo pa tudi ponosna sama nase, da je bil moj debitantski nastop uspešen, in da sem tudi na tako velikem prvenstvu uspela ohraniti trezne misli.

P1160741Popoldne smo s sotekmovalci uživali v naravnih bazenih ob obali, kjer ni manjkalo šal, smeha in vratolomnih skokov v vodo. Zvečer je sledila podelitev najboljšim, samopostrežna večerja, nato pa še žur pozno v noč.

P1160667

Ob odhodu sem bila kar malo žalostna, da je vse to že za nami, saj smo se imeli res super. S sotekmovalkami sem se malo bolje spoznala, nasmejale smo se, izmenjavala izkušnje, dajale nasvete … za kar sem vsem zelo hvaležna in upam, da bomo še kaj podobnega doživeli skupaj. Vesela sem, da smo tekmovalke med seboj prijateljice, si med seboj pomagamo in da ena drugi privoščimo uspešen nastop brez ljubosumnosti, kot je značilno za nekatere druge športe. Vsem tekmovalcem čestitam za dobre nastope, izpostaviti pa velja predvsem Lucijo Krkoč, ki je med članicami zasedla 5. mesto!

Zahvaljujem se vsem, ki ste v soboto mislili name, za vzpodbudo, lepe želje, čestitke, navijanje, družbo … Predvsem pa se zahvaljujem Branku Perkotu in Petru Slatnarju, ki sta mi omogočila nastop na EP.

slatnar-carbon_200 logo

Na Dobrčo z rekordom proge in še zadnje priprave za EP na Madeiri

 

Dobrča je moja domača gora, zato sem se teka udeležila že tretjič. Tekma je lokalnega značaja z zelo ugodno startnino, dobiš pa vse kar tekač potrebuje. Še najbolj me privlači druženje s tekači iz moje okolice. Na Dobrči večkrat opravljam tudi treninge, saj ponuja čudovito progo za vertikal kilometer. Tekmovanje pa je potekalo po cesti, ki je daljša in bolj položna, kar meni ni ravno pri srcu. Tekma je bila izvedena ravno teden dni pred nastopom na evropskem prvenstvu na Madeiri, kar sem izkoristila za zadnji napornejši trening pred odhodom.

Tek na Dobrčo

Lani sem za rekordom proge zaostala le za nekaj sekund, zato sem si letos želela rekord izboljšati. En teden prej sem šla v dežju testirat progo in že takrat je ura pokazala minuto boljši čas od rekorda. Tako sem vedela približno v kolikšnem času moram biti na vmesnih točkah. Na tekmi sem  že kmalu pridobila še eno minuto prednosti, zato sem tempo v zadnjem kilometru popustila. Rekord proge sem tako popravila kar za 2 minuti in pol. Zelo sem vesela za svoj napredek.

karmen2

V četrtek potujem na evropsko prvenstvo na Madeiro. Zelo sem vesela, da sem si s svojim trudom izborila mesto v slovenski reprezentanci gorskih tekačev. Priprave so potekale po načrtu in brez večjih posebnosti. Ker se tako velikega tekmovanja udeležujem prvič, od sebe ne morem pričakovati nekega vrhunskega rezultata. Sama bom zadovoljna, če premagam vsaj četrtino sotekmovalk. Navdušuje me že samo potovanje, saj dlje od sosednjih držav še nisem bila. V veselje se mi bo družiti z najboljšimi gorskimi tekači iz naše države, prav tako spoznavanje tuje konkurence in ogled novih krajev.

Nastop na evropskem prvenstvu mi bodo omogočili:

slatnar-carbon_200      logo

Hiter vzpon na Triglav s Krme, 9. 6. 2015

Vsako leto pred tekmo na Grintovec skočim za trening na Triglav, saj je pot s Krme podobna poti, kjer poteka tek na Grintovec. Prav tako lahko v enem šusu nabereš kar nekaj višinskih metrov. Lani sem na Triglav prišla v točno dveh urah, letos imam namen ta čas še malo izboljšati.

Ker so temperature tudi v visokogorju že precej visoke, kar hitro pobira sneg. Letos ga tako ni bilo kaj dosti. Opazila sem, da se je že kar nekaj hribolazcev pretekli vikend podalo na Triglav, zato sem se odločila, da poizkusim še jaz. Odločila sem se za torek, ker sem bila ravno v bližini. Skrbele so me le napovedane popoldanske nevihte. Zjutraj so kamere na Kredarici kazale skoraj samo meglo, od daleč pa je izgledalo kar v redu, zato sem se odločila, da grem, če bo prenevarno, pa obrnem.

Štart je bil kar malce pozen, s Krme sem štartala šele malo pred 10. uro. Bilo je že zelo vroče, zato sem tekla kar v kratkih hlačah in v topu. S seboj sem imela majico, jakno, pol litra vode, mobitel in fotoaparat. Vseeno je bil nahrbtnik kar malce težak. Danes ni bilo namena postavljati rekordov, namen je bil opraviti lep, daljši trening, hkrati pa me je zanimalo, koliko snega je še ostalo tam gori, saj se lani tak čas še ni dalo teči do vrha v tekaških copatih.

Moči mi je začelo zmanjkovati že spodaj pod Prgarco, pa sem rekla, da se ne vdam in poskusim hoditi čim hitreje. Na Konjskem sedlu so se temperature končno nekoliko padle, da se je dalo normalno dihati. Tudi proti vrhu ni bilo nobenega mraza, oblaki so se tudi malo razkrojili, tako da je bil prav lep dan. Na poti je le sem ter tja še kakšna ovira snega, ki se ji da z lahkoto ognit. Zadnjih nekaj sto metrov višinskih metrov noge postanejo mlahave, glava pa si počasi začenja domišljat čudne stvari. Vsega je konec, ko se dotakneš Aljaževega stolpa, počiješ in se ozreš naokoli na čudovite gore. Ura se je tokrat ustavila pri dveh urah in slabih štirih minutah. Sledil je počasen spust, nato pa osvežitev v blejskem jezeru.

P1210764
Končno na vrhu 🙂

P1210794
Sneg na poti

P1210807
Super vreme in razgledi tik pod Planiko

P1210808
Lani mesec kasneje je bilo tu še kar nekaj snega

Gorski tek na Ratitovec, 7. 6. 2015

Nikoli si ne bi mislila, da bo ta tekma ena najpomembnejših letošnje sezone. Šteje namreč za državno prvenstvo, za točke slovenskega pokala, za točke svetovnega pokala, prav tako pa je bila izbirna tekma za nastop na evropskem prvenstvu na Madeiri. V reprezentanco so se uvrstili prvi štirje z vsake kategorije (mladinci, mladinke, člani in članice).

Foto: Bogo Trontelj

Teka na Ratitovec sem se udeležila že tretjič, pa mi proga tu nikoli ni bila všeč. Na začetku si s Podlonka sledijo daljši odseki ravnine v kombinaciji z nekaj krajših vzponov, vse dokler se proga ne priključi rekreativni trasi v Prtovču. Že te menjave ritma so me kar dobro izmučile. Od tam sledi krajši spust, nato pa do vrha približno enakomerna strmina, ki je ravno v takem naklonu, da ne veš, ali bi tekel ali hodil. Če ne tečeš konstantno, kar hitro začneš zaostajati za ostalimi tekmovalci. Sama sem veliko bolj navajena strmejših poti, kjer v poštev pride močan pohodniški korak. Ker se zavedam svojih minusov, sem letos veliko delala na tem, da se izboljšam, a očitno še vedno ne dovolj.  Prav tako tu vedno pripeka sonce, na progi je grozno vroče, kar mi še posebno ne ugaja, saj sem bolj zimski človek. Ratitovec pa ostaja Ratitovec, proga bo tu vedno ista – težka, vroča in meni osebno “grda”. Zato sem bila na cilju kar nekoliko slabe volje. Vseeno moram biti zadovoljna s svojim napredkom v času, saj sem lanski čas izboljšala za točno dve minuti.

Prihod v cilj

S časom 55 minut in 43 sekund sem se uvrstila na 6. mesto v absolutni ženski konkurenci oz. na 4. mesto med Slovenkami, kar najbrž potrjuje moj nastop na evropskem prvenstvu. Tak podvig pa zame predstavlja precejšnji strošek, zato sem v intenzivnem iskanju sponzorja oz. dodatnega dela.

Najboljših 10 žensk

Okoli Begunjščice, 1. 6. 15

To turo za trening opravim vsaj enkrat na leto, saj je nekoliko daljša, dokaj zahtevna, poleg tega pa zahteva kar nekaj menjav ritma. Z Janezom sva se odpravila z Ljubelja najprej do Zelenice, do koder sva hodila slabih 26 minut. Nato sva se po prečnicah melišč podala na Roblek (1h 4min), od tam sva prečila južna pobočja Begunjščice in pritekla na Prevalo (1h 24min). Od tu je sledil le še hiter tek po Bornovi poti skozi tunele nazaj na Ljubelj. Tempo sva imela skoraj ves čas skoraj na maksimumu, saj je Janezova ura pokazala povprečni srčni utrip na 86 procentih!

Pot je markirana za 6 ur hoje, midva pa sva jo pretekla v 1h 46min. Garmin je prikazal 12,6 km in dobrih 900 +/- višinskih metrov. Tura je zelo lepa, razgledna in razgibana, najbolj so zanimivi tuneli med Ljubeljem in Prevalo.

Okoli Begunjščice

Reisseck Wadlbeisser – tek po 8971 stopnicah, 30.5.2015

stopnice reiseck

Ste že slišali za tek po stopnicah? Po navadi tovrstne tekme potekajo v visokih stolpnicah in so bolj popularne predvsem v tujini, kjer premorejo takšne zgradbe. V Sloveniji ima najvišja stolpnica okoli 550 stopnic. Danes pa se nas je nekaj Slovencev podalo na tekmovanje v Avstrijo v bližino Špitala po kar 8971 stopnicah. Tekma poteka po stopnicah ob gorski železnici, ki so namenjene vzdrževanju le te. Proga je zelo strma in že od samega začetka dobesedno “grizeš” do vrha. V le 3,5 kilometrih se je nabralo kar 1518 višinskih metrov. Tekmovanje poteka po principu kronometra, kar pomeni, da tekmovalci štartajo posamezno, v razmaku pol oz. ene minute. Take tekme mi niso ravno pri srcu, saj ne veš kako hitri so ostali in moraš sam držati nek tempo.

rajzek

Te tekme sem se udeležila že tretjič, in vsakič se mi je zdela nekaj posebnega. Lani mi je za tretje mesto zmanjkalo pičlih 8 sekund, zato sem si letos zadala cilj izboljšati čas in stopiti na zmagovalni oder. Štartala sem med boljšimi tekmovalci, saj so nas razvrstili glede na lanski čas. Najprej sem pospešila in že po nekaj metrih začutila težke noge. Tempo sem malo spustila, saj sem vedela, da me čaka še dobra ura tega “trpljenja”. Ker pred teboj ni tekačic, ki bi jih lovil, težko držiš taktičen tekmovalni tempo. Tako sem na prvih dveh tretjinah kar malo zaspala. Ura mi je napovedovala slabši čas od lanskega, zato sem vmes kar malo obupala. Nato me počasi dohitel eden od tekmovalcev, ki sem se mu odmaknila kar med tirnice. Opazila sem, da mi ta podlaga bolj ustreza, zraven pa si pomagam lahko še z jeklenico. Tako je on narekoval tempo in sem nadoknadila izgubljeni čas, na cilj pa prišla v času 1h 9min, kar je dobri dve minuti bolje od lani. Tako mi je uspelo stopiti še na eno stopničko višje – na tisto na zmagovalnem odru, in sicer na drugo. Verjamem, da se bom te tekme z veseljem še kdaj udeležila.

rajzekena

Naslednji teden me čaka tek na Ratitovec, ki  šteje za točke slovenskega in svetovnega pokala, hkrati pa je izbirna tekma za nastop na evropskem prvenstvu. Vedno bolj se mi zdi, da se lahko uvrstim med prve štiri Slovenke, kar bi pomenilo vstopnico za EP. Prvotno za letos tega ni bilo v planu, ker se mi je zdelo nedosegljivo, pa vendar opažam kar dober napredek od lani, zato bom zelo vesela, če mi uspe!

 

Glavni sponzor La Sportiva.

images

Da sem lepo oblečena zame skrbi SportX

sportX

Potovanje na evropsko prvenstvo v gorskih tekih sta mi s finančno pomočjo omogočila:

slatnar-carbon_200               logo

Postani sponzor!

Nakup športne opreme, prevozi na treninge in tekmovanja ter plačilo startnine predstavljajo zame velik strošek. Pot do zastavljenih ciljev bo z vašo pomočjo veliko lažja! Vesela bom vsakršne ponudbe, zato vas vabim k sodelovanju. Jaz pa vam ponujam oglaševalski prostor na kosih oblačil in opreme ter na mojem blogu.

O vaši ponudbi me prosim obvestite, da se dogovorimo o podrobnostih.

Nekaj besed o nastopu na tekmovanjih

Opisi nekaterih tekem:

Zakaj sploh tekmujem? Da preizkusim svoje sposobnosti, preverim svoj napredek, spoznam nove kraje in ljudi in tudi zaradi druženja s sotekmovalci. Najraje se udeležim tekem v gorskih tekih in pozimi v turnem smučanju. Privlačijo me strme proge v zanimivi okolici in tekme kot so vertikal kilometer, tek na planiško letalnico in spoštovanja vreden tek na Grintovec. Našli me boste tudi na kakšnem ravninskem cestnem teku, teku po stopnicah (towerrunning), teku na smučeh …

Moj cilj je predvsem uživati v tekmovanjih, nastopiti na večjih tekmovanjih na mednarodni ravni in se približati najboljšim tekmovalcem.

Najboljši rezultati:

  • 1. mesto v teku na Grintovec (Svetovni pokal v GT), 2015,
  • 1. mesto v turnem smučanju na državnem prvenstvu (vzpon, individualno, dvojice), 2015, 2016
  • 1. mesto v skupnem seštevku slovenskega pokala v turnem smučanju, 2015, 2016
  • 2. mesto v skupnem seštevku slovenskega pokala v gorskih tekih 2015,
  • 2. mesto na državnem prvenstvu v gorskih tekih 2016
  • 4. mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala v gorskih tekih 2015,
  • 14. mesto na Evropskem prvenstvu v TS v Švici, 2016
  • 32. mesto na Evropskem prvenstvu v GT na Madeiri, 2015
  • 38. mesto na Evropskem prvenstvu v GT v Arcu (gor-dol), 2016

Tek na Grintovec 2013

Kako potekajo moji treningi?

Opisi nekaterih treningov:

Kako potekajo moji treningi? No vsega pa tudi ne smem razkriti! Naj povem, da si treninge organiziram sama. Glede na moje rezultate, s katerimi sem zelo zadovoljna, očitno treniram optimalno in korektno. Veliko sem se naučila na treningih atletike, ki sem jo 8 let trenirala pri očetu Bojanu Klančniku. Moj najboljši rezultat v tistih časih je bil naslov državne podprvakinje v metu kopja med pionirkami in nastop za državno reprezentanco. Sedaj mi pri treningih pomaga tudi fant Janez, ki je po poklicu profesor športne vzgoje in je na tem področju strokovno podkovan. Večkrat opraviva skupni trening, v glavnem pa je on tisti, ki mi daje voljo, motivacijo, podporo in mi vedno stoji ob strani. Naj omenim še tekaško skupino z Ano Jerman in pa vse sotekače, s katerimi tekmujemo in si delimo izkušnje in nasvete. Največ pa se seveda učim iz lastnih izkušenj.

Moji treningi v veliki večini potekajo v naravi, tako poleti kot pozimi. Skušam predvsem uživati, zato se velikokrat podam v naše prelepe gore, kjer opravim svoj trening in se naužijem razgledov. Prav tako morajo biti na sporedu tudi težki tempo teki, za glavo naporni intervalni treningi in v primeru izjemno slabega vremena treningi v fitnesu. Pa vendar sem se z leti naučila uživati tudi v tem. Za trening si rada postavljam tudi lastne izzive. Eden od teh je na primer čim hitreje priti na Triglav. Lani mi je uspelo priti s Krme na vrh v točno dveh urah, letos pa imam namen čas še izboljšati.

Karmen na vrhu Triglava, 18.7.15

O meni

Sem Karmen Klančnik, doma sem na Gorenjskem. V prostem času se tekmovalno ukvarjam z gorskim tekom, pozimi pa še s turnim smučanjem. Zelo rada hodim v naše gore, skušam zdravo živeti in se izobraževati na področju športa in vsega, kar je s tem povezano. V skladu z mojimi interesi v prihodnosti želim ustanoviti svoj klub in lastno podjetje. Moje poslanstvo je, da ljudi vpeljujem v zdrav način življenja z zdravim prehranjevanjem, športnim udejstvovanjem in sproščanjem.

Osebna izkaznica

Ime in priimek: Karmen Klančnik

Naslov: Spodnje Duplje 20, 4203 Duplje

Rojstni datum: 12. 9. 1990

Izobrazba: Organizator poslovanja v velneški dejavnosti; 6. stopnja

Ostale licence: Vaditelj športne rekreacije, NPK maser

Članica klubov: ŠD Naklo, TSK Olimpik, Team La Sportiva

E-mail: carmen.klanchnik@gmail.com

Telefon: 040 997 468

 

Intervju o gorskem teku na spletni strani tekač.si

Intervju o turnem smučanju v reviji Strmina:

Intervju KarmenIntervju Karmen1

Pred Reisseckom dvakrat na Storžič

En dan po tekmovanju na Čaven sem si vzela prost dan, naslednja dva dneva pa sta bila rezervirana za nabiranje višine in pripravo nog na dolg in strm vzpon po skoraj 9000 stopnicah, ki vodijo ob zobati gorski železnici. Tu bo namreč 30. maja potekalo tekmovanje po principu kronometra.

V torek sem svoj trening začela nad Bašljem in šla po najbolj strmi poti na Storžič. To je lovska pot, kjer sem opravila slabih 1400 metrov višinske razlike, pot pa je skoraj ves čas zelo strma. V sredo pa sva z Janezom štartala v Povljah, šla do Velike Poljane, od tam pa čez Psico na Storžič. Ta pot je malo daljša, počasnejša in ponekod je treba poplezati. Opravila sva nekaj več kot 1500 m višinske razlike. Spust sva opravila mimo Javornika.

Noge so po dveh dneh kar malo utrujene, sploh zaradi spustov in strmih vzponov. Sledi 2 dni tekaškega počitka, v soboto pa napadam 9000 stopnic, kjer bomo opravili le nekaj več kot 3 dolžinske kilometre in več kot 1500 m vzpona. Ker se mi prejšnja leta za las ni izšlo s stopničkami, letos ciljam na vsaj tretje mesto med ženskami.

P1210755

Gorski tek na Čaven, 24.5.2015

V nedeljo sem se udeležila 2. tekme, ki šteje za slovenski pokal, gorskega teka na Čaven. Tekma mi je všeč predvsem zaradi proge, saj v dobrih štirih kilometrih opraviš še dober kilometer vzpona. Prav tako me je presenetila lepota narave na primorskem koncu, saj je spomladi res čudovita!

V ženski konkurenci sem računala na stopničke, kar mi je tudi uspelo. Uvrstila sem se na 1. mesto med članicami oz. na 2. med vsemi ženskami.

11262359_10207024552951044_8928391824382505391_o