Tekma zimske sezone. Je važen le na koncu dosežen rezultat, ali celotna pot s pripravami, ki te pripeljejo do tega rezultata? In s tem do spoznavanja sebe, koliko si v resnici močan in sposoben, če si tega zares močno želiš, oziroma šibak, če skreneš z začrtane poti?
Na mojem koledarju je bil datum svetovnega prvenstva označen z rdečo že vse od konca lanske zimske sezone. Lani sem na tekmah svetovnega pokala debitirala in spoznala, da nastopi med najmočnejšimi dekleti niso ravno mačji kašelj; fizično moraš biti zelo močan, še bolj pa psihično, sicer te “povozijo”. Izjemno zanimivi so se mi zdeli šprinti. Ne zajemajo zgolj splošne vzdržljivosti kot npr. vertikal, ampak zahtevajo še kopico motoričnih sposobnosti in ostalih dejavnikov – hitrost, tehniko, natančnost na menjavah, taktiko, brezhibno opremo in nekaj sreče. Prav tako je zanimiva za gledalce, saj se odvija na manjšem poligonu, v celoti vidnem z ene točke, posamezen krog pa traja okrog 4 minute.
Trening plan si napišem sama in mu po navadi tudi sledim. V večini sem stroga do sebe in “pridna” na treningih, občasno pa so me premamile odlične razmere ter lepo vreme in tako je lepa dolga tura nadomestila intervale ali trening tehnike. Nekajkrat je zmanjkalo tudi motivacije. Zakaj, če jo doslej še ni nikoli? Še raziskujem … Manjka mi še nekdo, ali del mojega znanja, ki bi skrbel za podrobnosti; prehrano, opremo, organizacijo … No, na svetovnem je del te naloge prevzel Janez in se pri tem odlično odrezal!
V Piancavallo sva se po spomladansko obarvani Padski nižini odpravila dan prej, da sva se v miru namestila v hotel in odpravila na ogled proge. Ta je bila na začetku precej položna, nato je prešla v strme cik-cake, tudi odsek “na peš” je bil lepo strm, za spust pa so nam pripravili veleslalomska vratca, ter na koncu 3 nehvaležne grbine. Na dan tekme je neprestano padal dež, spored je bil italijansko pozen, zato sva zjutraj še poležavala v hotelu. Nato se je začelo dogajati. Glava je odšla v svoj svet, nič in nihče me ni motil, kar se je dogajalo okoli mene, nisem zaznavala. Tukaj sem zato, da tekmujem in pokažem kaj znam. Oblekla sem se, pripravila opremo in se odpravila na štart. Tekmovalk, ki jih spoštujem in vem, da so mnogo boljše od mene, tokrat v mojih mislih ni bilo tam. Čutila sem njihovo nervozo, strah in tremo, sama pa sem bila mirna, ogreta in osredotočena na svoj cilj. Skozi kvalifikacije sem se brez težav s 13. časom prebila v četrt finale. Ob tem moram pohvaliti Janeza, ki je zame skakal po dežju, iskal rezultate, ter skrbel, da sem jaz in moja oprema ostala suha. V četrt finalu sem bila izjemno samozavestna, zbrana in pripravljena. Takoj sem se prebila v ospredje, menjave speljala odlično, misli so bile usmerjene le v zmago in zato mi je to tudi uspelo. Bila sem presrečna, da mi je uspelo preseči svoj cilj, dvignila smuči in zavriskala. Dihanje se kljub ležanju na hodniku kavarne ni umirilo še kakšnih 10 minut. Ponovno je sledil premor, iskanje razvrstitve in ogrevanje na novo. Ker se mi je mudilo na start polfinala, sem v kavarni pozabila palice. Šprintala sem ponje in ravno ujela pok pištole. Na žalost me je takoj za tem na cedilu pustila oprema, saj se mi je dvignila petka in zapela zadnja vez. Tako je bil lov za finalom izgubljen, a vem in verjamem, da je bil tisti dan realno dosegljiv. Jeza, žalost in razočaranje. Toda vseeno sem končala na 10. mestu na svetu, kar je rezultat nad mojimi pričakovanji. Vesela sem, ker vem, kako dobro sem se zmožna pripraviti na neko veliko stvar, znam poslušati sebe ter slediti začrtanim ciljem. Torej – je res pomembna le številka na koncu, ali pot, ki me je pripeljala do tja?
Naslednji dan je sledil še vertikal. Seveda utrujena, toda izgovorov ni, pogoji so za vse enaki. Ponovno značilna italijanska zamuda in prevroče sončno vreme za visoke obrate. Zastavila sem si visoke cilje in sledila najboljši deseterici. Napaka. Takoj sem prešla v rdečo cono in bila prisiljena zmanjšati tempo. Mimo je šlo kar nekaj tekmovalk. Obrati so bili še vedno v višavah. Po uri sodeč naj bi bil cilj blizu, zato sem iztisnila še zadnje atome moči za finiš, ampak konca kar ni in ni bilo. Z 22. mestom nisem bila ravno zadovoljna, toda tisti trenutek sem dala več od sebe, kot sem lahko in to je pomembno. Če pomislim, da tako mukotrpno še ni bilo na nobeni tekmi, in da sem končala v prvi polovici uvrščenih, izkupiček še zdaleč ni slab.
Ko sem prišla domov sem bila povabljena na Nočni obisk Prvega programa Radia Slovenija. Nato sem 2 dni spala po 15 ur, vmes pa skočila na kakšen hribček. Očitno me je prvenstvo pošteno utrudilo. Za letošnjo zimo nimam več posebnih želja ali motivacije nastopati na večjih tekmovanjih, zato sem smučke že v večji meri zamenjala s tekaškimi copati. Hvaležna sem vsem, ki me spremljate, spodbujate in dajete nasvete, saj mi brez vas ne bi uspelo. Najlepša hvala tudi Planinski zvezi Sloveniji za možnost nastopanja v svetovnem pokalu. Nekje daleč v podzavesti se mi poraja želja, da bi leta 2022 nastopila na Olimpijskih igrah v Pekingu, kjer bo po vsej verjetnosti premierno možno tekmovati v turnem smučanju. Vredno je razmisliti, toda do takrat je še daleč. Sedaj pa na kakšno lepo turo. Gremo?