Vsako leto pred tekmo na Grintovec skočim za trening na Triglav, saj je pot s Krme podobna poti, kjer poteka tek na Grintovec. Prav tako lahko v enem šusu nabereš kar nekaj višinskih metrov. Lani sem na Triglav prišla v točno dveh urah, letos imam namen ta čas še malo izboljšati.
Ker so temperature tudi v visokogorju že precej visoke, kar hitro pobira sneg. Letos ga tako ni bilo kaj dosti. Opazila sem, da se je že kar nekaj hribolazcev pretekli vikend podalo na Triglav, zato sem se odločila, da poizkusim še jaz. Odločila sem se za torek, ker sem bila ravno v bližini. Skrbele so me le napovedane popoldanske nevihte. Zjutraj so kamere na Kredarici kazale skoraj samo meglo, od daleč pa je izgledalo kar v redu, zato sem se odločila, da grem, če bo prenevarno, pa obrnem.
Štart je bil kar malce pozen, s Krme sem štartala šele malo pred 10. uro. Bilo je že zelo vroče, zato sem tekla kar v kratkih hlačah in v topu. S seboj sem imela majico, jakno, pol litra vode, mobitel in fotoaparat. Vseeno je bil nahrbtnik kar malce težak. Danes ni bilo namena postavljati rekordov, namen je bil opraviti lep, daljši trening, hkrati pa me je zanimalo, koliko snega je še ostalo tam gori, saj se lani tak čas še ni dalo teči do vrha v tekaških copatih.
Moči mi je začelo zmanjkovati že spodaj pod Prgarco, pa sem rekla, da se ne vdam in poskusim hoditi čim hitreje. Na Konjskem sedlu so se temperature končno nekoliko padle, da se je dalo normalno dihati. Tudi proti vrhu ni bilo nobenega mraza, oblaki so se tudi malo razkrojili, tako da je bil prav lep dan. Na poti je le sem ter tja še kakšna ovira snega, ki se ji da z lahkoto ognit. Zadnjih nekaj sto metrov višinskih metrov noge postanejo mlahave, glava pa si počasi začenja domišljat čudne stvari. Vsega je konec, ko se dotakneš Aljaževega stolpa, počiješ in se ozreš naokoli na čudovite gore. Ura se je tokrat ustavila pri dveh urah in slabih štirih minutah. Sledil je počasen spust, nato pa osvežitev v blejskem jezeru.
Karmen Klančnik 