Tek na Grintovec je ekstremna tekma, težka že zaradi značilnosti proge – v slabih 10 km je treba premagati nekaj manj kot 2000 višinskih metrov. Zato je ta tekma vredna vsega spoštovanja in le veseli smo lahko, da jo imamo pri nas v Sloveniji! Zame je že drugo leto zapored najpomembnejša in najtežje pričakovana tekma sezone. Šteje za točke slovenskega in svetovnega pokala v gorskem teku, zato se te tekme udeleži veliko tekačev s celega sveta. Vse te značilnosti dajejo tekmovanju svoj čar in če bi lahko izbrala le eno tekmo, na kateri bi si želela zmagati, bi zagotovo izbrala Grintovec. Uspelo je, postala sem Kraljica Grintovca!
Tekme sem se udeležila že tretje leto, torej vsako leto, odkar treniram gorski tek. Prvič je bilo izjemno vroče. Kot sem že večkrat napisala, mi vročina nikakor ne ustreza. Skoraj sem odstopila, ampak me je trma vodila do vrha in sem prišla v cilj v dobrih dveh 
urah, kar se mi je takrat zdelo odlično. Spoštujem vse tekmovalce, ki s progo opravijo v limitnem času 2 uri in pol, saj vem, da je za tak čas potrebno vložiti kar nekaj truda. Lani sem želela svoj čas izboljšati, kar mi je v idealnih razmerah tudi uspelo. Spomnim se, da sem pridno trenirala, dala vse od sebe, počutila sem se neverjetno v redu in osebni rekord izboljšala kar za 15 minut. Pristala sem na petem mestu in zdelo se mi je, da je to že na vrhuncu mojih zmogljivosti.
Letos priprave niso potekale tako kot sem si jih zamislila. Kot sem napisala, je Grintovec tekma sezone, vendar se je v urnik tekem nepričakovano vrinilo evropsko prvenstvo. Tako so bile priprave usmerjene na EP. Za to lepo izkušnjo mi ni prav nič žal in tudi žal mi ne bi bilo, če Grintovca zaradi Madeire ne bi odtekla, kot sem ga. Ko smo prišli domov, sem bila en teden zmedena in utrujena od potovanja in tekmovanja. Opravila sem le par daljših tekov in sicer dvakrat na Triglav in enkrat na Grintovec. Nato sem se zadnji teden pred tekmo na delu zaradi vročine in prepiha močno prehladila. Ker sem trmasta, si nisem vzela časa za počitek in vseeno s težavo opravila nekaj krajših treningov. Četudi je že kazalo slabo, nisem obupala in verjela v dober rezultat na Grintovcu.
Nekaj tedenska vročina je končno popustila, deževna osvežitev z nižjimi temperaturami je bila vsem tekačem v prid. Še tik pred štartom nisem vedela, kaj naj pričakujem. Vedela sem, da znam držati tempo, proga je strma, tehnično zahtevna, ravno zame. Kar bo, pa bo. Štartali smo v zmernem tempu. Ravnina mi ravno ne leži, zato so mi prvi trije kilometri na tej progi popolnoma odveč. 
Nekako sem se za najboljšimi tekačicami “prišvercala” do tovorne žičnice. Ta del proge mi je bil dejansko najtežji, pa tudi izgubila sem kar nekaj mest, ki jih je bilo višje na ozki stezici težko pridobiti nazaj. Nato je sledil moj del. Pognala sem se v breg, ubrala svoj specifični sklonjeni pohodniški korak. Tu je bila še velika gneča in je bilo težko prehitevati brez da bi izgubljala moč, saj se mi veliko “sebičnežev” ni hotelo odmakniti na stran. Korak je bil močan, hiter, bitje srca ravno pod rdečim pragom in zdelo se je, da lahko tak tempo zdržim celo do vrha. Čez nekaj minut sem se ozrla nazaj in opazila, da so sotekmovalke že daleč zadaj. Ostala sem na varnem tretjem mestu, pred mano sta bili v 2 oz. 1-minutni prednosti le Hrvatica in Madžarka. Njuna prednost je bila velika, tudi videla ju nisem več in zdeli sta se neulovljivi. 
Daleč spodaj pod Kokrškim sedlom se je že slišalo glasno navijanje številnih gledalcev, bliže sedlu pa je postalo vse glasneje, velikokrat sem slišala tudi svoje ime. Navijači so mi še posebej dali krila. Zaradi izjemnega veselja že med samo tekmo pa mi je šlo že kar na jok in v grlu se mi je naredil cmok.
Nad sedlom so bile skale zelo spolzke zaradi nenehnega rosenja in blata. Tu mi je eden izmed tekmovalcev rekel, če bom nadaljevala s takim tempom, bom tekmovalki pred seboj zagotovo ujela. Končno je bil moj pogled usmerjen le naprej. Osredotočena sem bila le na to, da ju prehitim in zmagam. Kmalu sem ju opazila in razlika med nami se je hitro zmanjševala. Madžarka je toliko popustila, da jo je ujela še Hrvatica in sta tekli skupaj. Ponudila se mi je super priložnost, da prehitim obe naenkrat. Kakih 200 višinskih metrov pred ciljem mi je to tudi uspelo. Do vrha sem držala približno 30-metrsko prednost, moči pa kar ni in ni zmanjkalo. Kako super občutek je to! Na koncu sem za vsak slučaj še nekaj dodala, stekla v cilj, a sem takoj plačala svoj davek z močnim krčem v mečih. Prvič sem na večji tekmi pretrgala ciljni trak in veselje je bilo res nepopisno.
Sledilo je kosilo na Kokrškem sedlu, dolgočasen spust v dolino, doping kontrola in podelitev nagrad najboljšim. 
Zmaga mi pomeni res veliko. Takega veselja se ne da opisati, mislim pa, da ga na zunaj ne znam izraziti, toda v meni še vedno vlada neizmerna sreča. Zelo rada bi se zahvalila vsakemu posebej, tako navijačem kot sotekmovalcem. Že vsak nasmeh, vzklik, stisk roke, aplavz itn. mi ogromno pomenijo in najraje bi vsakega močno objela. Zame se je tekma zaključila najbolje kar se da, saj sem verjela vase in vedela sem, da verjamete vame tudi vi. Hvala za branje!
Karmen Klančnik 