Kot (upam) že vsi veste, Klemen Triler ponovno napada rekord po slovenski planinski poti od Maribora do Ankarana. Danes je na poti že peti dan. Zjutraj je s Francijem štartal z Vršiča proti Jalovcu, nato pa sta se spustila do koče pri izviru Soče, kjer sta se Klemenu pridružila Gregor in Boštjan. Nadaljevali so v Trento, od tam pa so se dvignili do Prehodavcev in koče pri Triglavskih jezerih. Tu sem se jim pridružila še jaz.
Po Grintovcu sva si z Janezom privoščila pet dni dopusta na morju. Tudi tam sem vsako jutro tekla. Sicer bolj s težkim srcem, po asfaltu in tlakovcih, tako da so me prav čudno bolele noge, pa čeprav le od cca 6 kilometrov teka dnevno. Ob visokih temperaturah sem že pogrešala hribe in gore, tako da sem bila zelo vesela, da sem se lahko pridružila Klemenu pri njegovem podvigu.
Štartala sem s koče pri Savici in se čez Komarčo povzpela do koče pri Triglavskih jezerih. Nekaj časa sem počakala, in kmalu so Klemen, Gregor in Boštjan nasmejani prišli do koče. Klemen je izgledal še zelo svež, pa čeprav je za njim že dobra polovica transverzale in že štirje dnevi neprekinjene hoje oz. teka. Malo ga bolijo kolena in poškodovano ima vez na spodnjem delu noge, tako da ne teče več, ampak le hitro hodi. Ne le hitro, ampak zelo, zelo hitro. Človek res ne more verjeti svojim očem; ko Klemen uporabi svoj močan in dolg turno smučarski korak, mu ostali zelo težko sledimo. Pravi, da se počuti zelo močnega in da ima še veliko energije. Zelo rad bi tekel, a mu noge tega ne dopuščajo več, saj bi hitro prišlo do nove poškodbe.
Nadaljevali smo do koče pod Bogatinom, kjer smo obnovili zaloge pijače, nekaj malega pojedli in že odhiteli naprej. Klemen je odšel prvi, mi pa smo ga do Bogatinskega sedla komaj ujeli. Od tam smo se spustili do koče pri Krnskih jezerih, kjer sta nas čakala Uroš in Anita s hrano in pijačo in nov spremljevalec Simon. Sledilo je dobrih 800 višinskih metrov do koče na Krnu. Ob Klemenovem hitrem tempu je hitro nastala tišina in komaj smo čakali, da se pot vsaj nekoliko položi, da se nadihamo. Pri koči smo se osvežili s kokakolo, ki nam je dala novo energijo. Tudi Gregor in Boštjan sta imela še dovolj moči in sta z nami nadaljevala po poti. Sledil je položen spust po slikoviti poti do Prehodcev, kjer nas je ponovno čakal Uroš z novim okrepčilom. Od tam smo ubrali vsak svojo pot; s Klemenom je do planine Razor nadaljeval le Simon, ki bo z njim tudi prespal in zjutraj nadaljeval del poti.
Sama sem se mimo razpadlih kasarn povzpela nazaj na Bogatinsko sedlo, sledil pa je neskončno dolg spust po mulatjeri mimo Komne do koče pri Savici. Pot se je tako vlekla, da me je proti koncu že ujela tema, k avtu pa sem prišla nekaj čez 9. uro zvečer.
Zame je bil to odličen daljši trening v prijetni tekaški družbi. Napravila sem dobrih 2500 višinskih metrov in premagala maratonsko razdaljo. Mislim, da se bo Klemenu uspelo v soboto namakati v morju na končni točki v Ankaranu, želim pa mu, da mu pot hitro mine, predvsem pa brez poškodb!
Karmen Klančnik 