Prireditve Red Bull 400 v Planici sem se udeležila že tretjič. Prav to noro tekmovanje me je pred tremi leti motivirala, da sem začela trenirati gorski tek. Na obeh prejšnjih preizkušnjah sem zasedla 8. mesto, rezultat pa je bil leta 2013 za dobro minuto boljši kot leto prej. Takrat je bila letalnica nekoliko manjša, zalet je bil iz lesenih desk, spodaj pa je bila podobna današnji – travnata površina s hlodi. Četudi je vrh od spodaj videti čisto blizu, je to strmino brez težkih nog zelo težko premagati.
Letos sem se na tekmovanje prijavila takoj, ko so se odprle prijave, časa za specifičen trening pa sem imela le slabih 14 dni, saj so bila prej na sporedu druga, daljša tekmovanja. V tem času sem si šla letalnico od blizu pogledat le dvakrat. Prvič sem šla na vrh trikrat, naslednjič pa dvakrat. Noge niso bile navajene takih strmin, zato je bolečina v mečih po treningu vztrajala še nekaj dni.
Na štartni listi sem opazila kar nekaj dobrih tekmovalk – zmagovalko in drugo uvrščeno s skakalnice v Bischofshofnu, nekaj odličnih towerrunnerjev, tekačev na smučeh, kolesarjev … pred štartom pa sem opazila tudi odlično gorsko tekačico iz Italije, za katero se je že vnaprej vedelo, da nas bo pustila daleč za seboj.
Zjutraj sem se najedla sadja in popila Red Bull, za večjo motivacijo z veseljem pogledala kvalifikacije pri moških, kmalu pa je bil čas za ogrevanje. Na štartu sem bila pripravljena, verjela sem vase. Začela sem hitro, saj sem vedela, da je tekmovanje kratko in bo zgoraj težko nadoknadit izgubljen čas. Do mize sem se držala v ospredju in se nisem obremenjevala s pozicijami ostalih tekmovalk. Pred vzletiščem me je prehitela Antonela, kakor je bilo tudi pričakovano. 
Z nekaj prednosti sem se dobro držala na drugem mestu. Tempo je bil v vseh sedmih minutah enak, moči mi ni zmanjkalo. V ciljni strmini se mi je začela približevat Petra, ki je proti koncu tempo stopnjevala in zadnji metri so bili res težki, saj nisem hotela zapravit drugega mesta. Noge so že močno pekle. Tudi sama sem s težavo pospešila, se odrinila na lesen podest, ki so ga zgradili na vrhu in za pičli dve sekundi premagala Petro. Obe sva padli po tleh, a so naju takoj spravili naprej na blazine. Hoditi skoraj nisem mogla več, pa še nekaj me je začelo črvičit po trebuhu. Očitno sadje in energijski napitek ne gresta skupaj. Po parih minutah ležanja, debati s sotekmovalkami in merjenju laktata sem se počutila kot nova. Stekla sem pogledat še moški finale, ki je bil izjemno napet. Zelo sem vesela za drugo uvrščenega Luka Kovačiča in Nejca Kuharja, ki je v zadnjih metrih skočil na tretje mesto.
Lepo je bilo spoznati nove ljudi, se pogovarjati in navezovati stike z odličnimi tekmovalkami iz tujih držav, prav tako pa sem vesela razpleta in svojega drugega mesta. Hvala vsem, ki ste prišli navijat in vsem, ki ste verjeli vame!
Karmen Klančnik 