V nedeljo smo se na povabilo organizatorja trije Slovenci udeležili tekmovanja v gorskem teku v Bergnu v Nemčiji. Nekaj let nazaj je bilo tu organizirano svetovno prvenstvo, tekmovanje je tradicionalno in organizator za najboljše obljublja lepe nagrade, zato se ga udeležujejo tekači s celega sveta. Proga je klasična gorsko tekaška z začetkom po ravnini na asfaltu, nadaljuje se po slabšem makadamu, proti vrhu pa se spremeni v lepo gorsko stezico. V 8,9 km smo premagali nekaj manj kot 1100 m višinske razlike, kar pomeni, da proga ni strma.
Z Janezom sva se v Nemčijo odpravila že v soboto. Ker ne potujeva ravno vsak dan v tako oddaljene kraje, sva si vzela čas še za ogled mesta Salzburg. Pri prestopu meje z Nemčijo sva zaradi del na cesti in policijskih zapor v koloni čakala dobro uro. Popoldan sva prispela v skromno a domačo vasico Bergen, kjer sva se nastanila, se odpočila, nato pa je sledil “noodle party” in podelitev štartnih številk najboljšim v svetovnem pokalu.
Zjutraj je kazalo na ravno pravšnje vreme za tek – delno jasno, suho in dokaj mrzlo. Med ogrevanjem sem opazila kar nekaj dobrih konkurentk in odličnih tekačev. Na štartu nas je bilo kar lepo število. Spomnim se, da je štarter naznanil 10 sekund do štarta, nato je sledila tišina, kar naenkrat pa je počilo, kot da bi nekdo vrgel bombo. Štartala sem hitro, saj so bili prvi trije kilometri zelo ravninski in si lahko hitro zaostal, če nisi sledil prvim. Tudi kasneje, ko smo zavili na makadam, proga ni hotela zvišati naklona. Tu so me zaradi mraza in napora začele boleti roke. 
Ja, roke! Postale so težke in brez moči. Kaj takega sem občutila prvič. Bolje je postalo, ko se je pot spremenila v gozdno stezico, a kaj ko je bilo veselja kmalu konec. Ponovno smo prišli na makadam in res je očitno, da mi take trase ne ustrezajo, saj je motivacija začela upadat. Zgornji del proge se je zelo spremenil, prišli smo na lepo gorsko stezico z lepimi razgledi. Že od začetka sem tekla za tekmovalko s Češke, ki pa sem jo lovila le na strmih delih, teh pa ni bilo veliko. Upala sem, da jo bom lahko napadla proti vrhu, a je bila ciljna strmina prekratka. Premagala me je za 5 sekund. Končala sem na 9. mestu, Rok Bratina je tekel odlično, le malenkost mu je zmanjkalo za uvrstitev med deseterico in tako končal kot 11. 
Janez Pobežin je bil s svojim nastopom prav tako zadovoljen, saj se je uvrstil med prvo polovico uvrščenih, na 103. mesto.
Na vrhu smo se najedli slastnih kolačev, tort, slaščic, sendvičev … ki so jih pripravile lokalne gospodinje. Nato smo se z nihalko odpeljali v dolino, kjer je potekala podelitev najboljšim. Sama sem v svoji kategoriji zasedla 1. mesto. Presenetili so me s košarico polno domačih dobrot. Nato smo bili z Janezom in Rokom deležni zanimive in kar nekoliko žalostne zgodbe zmagovalca Yossiefa Tekleja, ki bi zelo rad tekmoval po svetu, a ima težave s potovanjem med državami.
Doživeli smo prav lepo izkušnjo, spoznavali smo konkurente, kar zagotovo pripomore k napredovanju in boljši motivaciji. Popoldan sva se z Janezom odpravila pogledat jezero Chiemsee, na poti nazaj pa še skakalnice v Bischofshofnu. Za lepo doživetje se lepo zahvaljujeva Tomu Šarfu in organizatorju Bibiju za povabilo in plačilo štartnine!
Karmen Klančnik 