Letošnja sezona je bila izjemno pestra, polna presenečenj, zadovoljstva, večjih padcev pa ni bilo. Za spremembo od lani sem želela izpustiti nekatere nepomembne tekme, ki ti le pobirajo čas in energijo. V planu je bilo nastopiti na štirih tekmah, ki štejejo za svetovni pokal, priti med najboljšo deseterico, se udeležiti lokalnih tekem, ki so mi posebej pri srcu in nastopiti na kakšni posebej zanimivi tekmi, kot je na primer Red Bull 400.
Že na turnih smučeh sem letos naredila velik korak naprej od lani, popravljala sem rezultate, se izboljševati v spustih, uspela pa sem ohraniti vse tri naslove državne prvakinje. Ker je to tako lep in zanimiv šport, ni težko najti motivacije za trening, težje je najti čas za počitek. Tako se je ob ravno pravšnji meri snega turnosmučarska sezona zavlekla v tekaško. Časa za počitek ni bilo. Že spomladi sem opazila velik napredek pri teku po ravnini in se šele tedaj zavedla, kaj mi je turno smučanje v resnici prineslo. Sledilo je mnogo popravljenih časov od lani, tudi ravninski teki so mi šli precej bolje. Lepo presenečenje je bil dober nastop na Ratitovcu, ki mi je prinesel uvrstitev v državno reprezentanco, s katero smo potovali na evropsko prvenstvo na Madeiro. Tudi tam sem se izkazala, saj sem končala le malo za najboljšo polovico. Najlepše presenečenje, borben nastop z veliko željo po vrhunski uvrstitvi pa mi je prinesel tek na Grintovec. Med ženskami sem zmagala in postala kraljica Grintovca! Ker je tekma štela za svetovni pokal, sem si s tem priborila tudi mednarodni razred.
Končno je v avgustu sledil manjši počitek, v septembru pa so bile na sporedu še 3 pomembnejše tekme. Zelo vesela sem bila drugega mesta v Planici, na tekmah za svetovni pokal pa se me je prijelo deveto mesto. Tako sem na finalni tekmi na Šmarni gori izgubila boj za tretje mesto v svetovnem pokalu in končala na nehvaležnem četrtem. A tudi to je izjemen uspeh! S celotno sezono sem izjemno zadovoljna, dokazala sem, da se da le z lastno trmo in močno željo po napredku priti zelo visoko. Še posebej sem ponosna sama nase, ker je to rezultat le mojega dela, brez pomoči trenerjev. Ne morem pa mimo tega, da ste za moj uspeh zaslužni prav vsi moji navijači, vsi, ki ste mi kdaj koli zaželeli srečo, kričali moje ime, ko mi je z obraza tekel pot, brali o mojih uspehih, mi čestitali, me pohvalili, dajali nasvete, skratka vsem, ki me podpirate in se veselite z menoj! Zanimive sezone prav tako ne bi bilo brez sotekmovalk. Čeprav smo si na tekmah nasprotnice, se med seboj razumemo, se podpiramo in zato mi je v tekaški družbi tako prijetno. Letos sem uspela nekoliko bolje spoznati kar nekaj sotrpink, in prav vse ste prave face! Hvala!
Priznam, stresno je in zelo sem se veselila konca. Ampak to ne pomeni, da ne bom več tekla. Verjetno bom še več, tekala bom po hribih in tudi kakšnega tekmovanja se bom udeležila, vendar popolnoma neobremenjeno. Najprej pa si želim privoščiti nekaj počitka in končno pozdraviti Ahilovo tetivo, ki me po malem muči že od pomladi. Nato se bom posvetila bazi za turno smučanje, moje misli pa so že usmerjene v prve snežinke in zavoje po belih strminah.
Karmen Klančnik 