3000 višinskih metrov v samo 9,7 kilometrih brez spustov? Sliši se dobro, gremo! Tekma me je mikala že 2 leti nazaj, ob prvi izvedbi, a je na koncu zmanjkalo poguma. Letos pa je bila v planu že od zime, takoj za dvema vertikal kilometroma in Grintovcem. V Suso smo se odpravili en dan prej, šli na iztek in kratek ogled proge ter prevzeli štartne številke. 
Ob 8. uri zjutraj smo najprej štartale ženske. Slišala sem, da so tekmovalke med seboj sklenile, da se v letečem štartu ne bomo pognale z vso močjo. Počutila sem se prijetno, domače, tekle smo skupaj in se še v teku pogovarjale. Po dveh nepotrebnih kilometrih letečega štarta s kar dobrim tempom (4:30 min/km) smo se iz mestnih ulic podale v breg. Sedaj gre zares! Tempa nisem upala naviti na polno, saj je bila pot tokrat zelo dolga. Temperature niso bile ravno nizke in kmalu je bila majica od potu popolnoma mokra. Okrepčevalnice z vodo pa ni bilo vse do opravljenih skoraj 1200 višincev. Nekje na sredini je stal gospod z dvema krpama, s katerima je osvežil tekmovalke pred mano. Vprašal me je, če obriše tudi mene. Mislila sem si:˝”Da, na svojem obrazu si zelo želim znoj vseh tekmovalk pred mano”. In šla naprej. Že prvi kilometer je bil težak in premišljevala sem, da danes ne bom uspela videti vrha. Končno je sledila prva okrepčevalnica, kjer sem se okrepila z gelom in vodo. Počutila sem se malo bolje, a noge so postajale vse težje. Kmalu me je pričakal Janez, ki mi je dal palice in vodo. Do druge okrepčevalnice smo se podali po zelo strmem travniku z visoko travo, ki jo je bilo težko premagovati, saj je bilo kot bi gazil v 20 cm novozapadlega snega. Palice so tu prišle še kako prav. Noge so postajale vse težje, kmalu tudi roke, zaradi luknjastega terena pa me je začel boleti še palec na nogi. Drugega kilometra kar ni bilo konec, po glavi pa so se mi pletle čudne stvari, o katerih po navadi ne razmišljam. Kljub vsemu sem na strmini pridobivala in ujela tekmovalko pred seboj. Tudi ona je kar malo jamrala, nakar se mi je začela smejati, jaz pa njej. Čeprav nisva rekli niti besede, sva vedeli, kaj to pomeni – tekmovanje brez konca in totalno brez moči. Kmalu se je teren vsaj malo položil, da sem lahko malo popila. Pri koči na 2800 m sem pojedla suho sadje in popila poln kozarec vode. 
Pot naprej postane gruščnata, kamenje se kar polzi s teboj nazaj dol. Telo pa je že tako čudno, da kar izgublja ravnotežje. Čeprav je do vrha sledilo le še 500 višinskih metrov, se je vleklo. Šlo je počasi, vrha pa še ni bilo videti. Tekmovalka pred mano je sedla na skalo in želela obupati. Potegnila sem jo za roko in rekla, naj se ne ustavi in da bomo skupaj počasi zborbali do vrha. Ko sem čez par minut pogledala nazaj, je ni bilo nikjer več. Obupala je, tako kot marsikdo od tekmovalcev. Sama sem šla naprej. Telo energije ni imelo več od kje črpati, toda močno sem si želela osvojiti vrh, saj vem, kako bi mi bilo v dolini žal, če bi se ustavila. Opazila sem, da gredo tudi fantje že zelo počasi, da me komaj še prehitevajo in občutek je bil veliko lažji. Po 3 urah in 11 minutah pa sem le dosegla vrh 3538 m visoke gore Rocciamelone. Na cilj sem prišla kot 9. ženska. 
Čeprav sem tiste 3 ure razmišljala, da se take tekme ne bom nikoli več udeležila, sem kmalu začela razmišljati, kaj bom naslednje leto naredila drugače, da svoj čas še izboljšam. Z družbo sem zelo uživala in komaj čakam, da kaj podobnega spet ponovimo. Po mesecu s petimi težkimi tekmami se počutim olajšano in zadovoljno. Privoščila si bom nekaj počitka, potem pa bom napadla naslednje vrhove.
Karmen Klančnik 