Svetovni pokal Font Blanca (Andora), 20. in 21. 1. 2017

Začelo se je epično, nadaljuje se resneje – s tekmovanji v svetovnem pokalu. Prva postaja je bila žepna državica Andora, kamor smo se odpravili z letalom. Po lanskih negotovih občutkih na individualnih tekmah ob koncu sezone, sem le dobila nekaj več samozavesti in nastopila tudi na klasiki. Po pregledu proge se je odločitev izkazala za pravilno. Klasika je le kraljevska disciplina v turnem smučanju, tokratna trasa pa je bila nasploh zanimiva, v slikovitih visokih gorah z odprtim terenom, veliko menjavami, odseki na “peš” in z uporabo derez.

16143121_1200819063298545_5143054103407778204_n

Tako je v soboto na hladnih 2200 metrih počila štartna pištola. Kljub visokim obratom se pri prvem vzponu prsti na rokah niso hoteli ogreti, toda potem se je začelo dogajati. Prvi letošnji spust po celem snegu sem odpeljala presenetljivo dobro, suvereno in noge niso prav nič zapekle. Nato cik-caki; na stmem terenu so bili bolj podobni visokim stopnicam, “pešak” po grapici navzgor in tek z derezami čez grebenček. Tu sem izgubila dve dragoceni mesti, saj se mi je dereza dvakrat odpela. Sledil je strm spust po trdem terenu, kratek vzpon in črta pa smučišču še do zadnje grape, kjer smo ponovno pripeli smuči na nahrbtnik. Kakšne zanimive misli se v teh obratih pletejo po glavi, lahko bi napisala célo knjigo. Škoda, da se teh občutkov ne da posneti, saj so res nekaj posebnega in neverjetnega, kot bi bil v drugi dimenziji, na žalost pa se jih po tekmi ne spominjaš več. Razmišljaš kako trpiš, kako te vse boli in zakaj neki je človek tako trmast, da muči samega sebe, hkrati pa je nepopisljivo lepo, vesel in hvaležen si, da lahko nastopaš v svetovni eliti, da si tako daleč od doma in udobja; in ta občutek te žene in žene dlje … No, še nekaj zatikanja z derezami in zadnji spust v cilj. Zadovoljna in nasmejana na 22. mestu.

16195835_1200819679965150_8719049526165151016_n

V nedeljo je sledila še vertikalna tekma s 730 metri višine po smučišču navzgor. Od štarta do cilja je veljala le surova moč, časa za popuščanje ni bilo. Zame so bile temperature malce previsoke. Končala sem na 19. mestu, s čimer ne morem biti ravno zadovoljna. Ves čas sem tekmovala z občutkom zategnjene ročne zavore. Obrati na maksimumu, noge se pa niso hotele prav hitro premikati. Vzrok? Prehlad, višina, slaba prehrana …? Izgovorov ni. V danem trenutku sem dala vse moči od sebe in to je tisto kar šteje! Časa za analizo je še dovolj, zato sem z razpletom zadovoljna. Bila je poučna izkušnja in lepa popotnica za naprej; že čez slab mesec nas v Transcavallu čaka svetovno prvenstvo, kjer bom nastopila v šprintih in vertikalu. Ni daleč, zato vabljeni navijat!

16195506_1513806671967320_2522638940665731598_n

images

Video

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s