Tek na Šmarno goro, 1. 10. 2016

Tek na Šmarno goro pri meni nikoli ni zasedal pomembnejšega mesta, saj se zaradi konfiguracije terena, ki vsebuje veliko položnih odsekov, nisem mogla približati najboljšim. Teči na tej 10 km dolgi trasi s 700 m pozitivnih in 300 m negativnih višincev mi nikoli ni bilo v užitek. Toda to je finalna tekma, ki šteje za točke svetovnega pokala, prav tako šteje za točke slovenskega pokala in se spodobi, da jo vsako leto zapišem na koledar tekmovanj. Tako tudi letos nisem pričakovala veliko, cilj je bil le preteči progo v podobnem času kot lani. Prav tako je bil za menoj kar naporen teden in sem se že na štartu počutila rahlo utrujeno.

Na štartu sem opazila le dve dobri tekmovalki iz tujine, kar je pomenilo, da se bomo za tretje mesto udarile Slovenke. Po poku pištole sem ubrala zelo hiter tempo, poleg mene pa je nepričakovano tekla Manca, sicer smučarska tekačica. Po ravnini ji je bilo kar težko slediti, ko pa smo prišli do “skal”, sem prevzela narekovanje tempa. Do vrha Grmade sem si pridobila nekaj metrov prednosti, prav tako na tehničnem spustu, ko pa se je proga obrnila nazaj, sem Manco ponovno opazila kmalu za menoj. Vedela sem, da bo šlo na tesno, zato časa za počitek ni bilo. Bilo je izjemno težko, noge so bile težke in so hotele že malo po svoje, toda glava mi je narekovala, naj vztrajam in še malo dodam, saj se mi je smejalo tretje mesto. Zadnjega ravninskega odseka po travniku kar ni bilo konca. Sledil je še makadam, kjer so me kriki navijačev kar ponesli proti vrhu. Zelo sem bila vesela, ko sem tolikokrat zaslišala svoje ime in spodbudne besede. Hvala vam! Ko sem zavila okrog cerkve, kjer je sledilo le še 100 m do cilja, sem vsa izmučena razmišljala, kako z veseljem se bom skozi cilj zakotalila na tla in se nadihala zraka … Toda takrat sem se zavedala, da mi je uspelo nekaj izjemnega – doseči tretje mesto na Šmarni gori. Tako sem našla še nekaj moči in z dvignjenimi rokami skočila skozi cilj, zraven pa še “zavriskala”.

14448880_1911343499093272_1162714446015714641_n

Malo mi je bilo žal, da se mi je takoj po teku mudilo v službo in zato nisem mogla ostati na podelitvi in druženju. Vseeno je sledilo še nekaj intervjujev in slikanja, in zelo sem bila vesela, da sem lahko počakala vsaj na “flower ceremony”, kjer sem na podelitvenem odru stala skupaj z mnogokratno svetovno prvakinjo Andreo Mayr in odlično italijansko tekačico Alice Gaggi. Kasneje sem izvedela še, da sem v skupnem seštevku svetovnega pokala po lanskem četrtem zasedla odlično šesto mesto. Razlika je bila le v tem, da sem lani nastopila na štirih tekmah, letos pa le na dveh. Prav lepa hvala vsem navijačem za navijanje, čestitke in druženje ter seveda čestitke vsem sotrpinom, ki ste včeraj opravili s to zahtevno traso!

14522776_1911291679098454_5794022314171260385_n

Članek v Dnevniku: https://dnevnik.si/1042752093/sport/ostali-sporti/drugi-sporti/mamu-za-tri-sekund-zgresil-rekord-smarne-gore

Svetovno prvenstvo v teku navkreber, Sapareva Banya – Bolgarija, 9 – 12. 9. 2016

Zastopati reprezentanco v gorskih tekih in se pomeriti z najboljšimi na svetu? Mislim, da je to velika želja marsikoga, zato sem vesela, da sem bila lahko del te zanimive in pozitivne izkušnje, iz katere sem se ponovno veliko naučila.

received_10206765254842375

Svetovno prvenstvo je potekalo v Bolgariji, v mestecu Sapareva Banya in gorski verigi Rila. Tja smo prišli s tresočo vožnjo v zraku in s slalomom mimo lukenj po tamkajšnjih cestah. Mesto, nastanitev, prehrana in organizacija pa nas je po nič kaj obetavnih pripovedih tistih, ki so tam že bili, zelo pozitivno presenetila.

14317346_10208496092732115_9008757840915311808_n

Že na ogledu proge v soboto sem vedela, da bo težko, saj je bila proga zelo položna, kar meni ne ustreza preveč. Na dan tekme so bile razmere idealne za tek. Ne prevroče in suho. Štart je bil hiter, česar pa sama – verjetno zaradi adrenalina nisem občutila, saj se mi je zdelo, da gremo počasi. Želela sem si izboriti dobro mesto in se skušati tam zadržati. Skozi gozd mi je šlo zelo dobro, ko pa smo pritekli na položno traktorsko pot, le-te ni in ni bilo konec, a sem jo vseeno odtekla v solidnem tempu. Ta del mi je pobral kar nekaj energije, potem je pa le na vrsto prišlo nekaj metrov strmine. V cilj sem prišla na 47. mestu, kar je nekaj takega, kot je bilo od mene pričakovano. Z rezultatom sem zelo zadovoljna, saj sem dala vse od sebe, kar je popoldne potrdila močna utrujenost. Čas po tekmi smo izkoristili za kratko raziskovanje pogorja in ogled njegovih sedmih jezer.

received_10206765254882376

Pred tekmovanjem sem bila v dvomih, če bi se tega dogodka sploh udeležila, saj zahteva kar nekaj priprav (več psihičnih kot fizičnih), prav tako je pred takim nastopom prisotna huda trema. Taka tekmovanja te najprej nekoliko podrejo, ker si postavljen na realna tla, toda te zraven naredijo močnega, še bolj pripravljenega za prihodnost. Važne so pridobljene nove izkušnje, sam pa se odločiš, če jih boš sprejel. Spoznala sem nove kraje, nove zanimive ljudi, s katerimi smo se skupaj nasmejali do solz, hkrati pa se tudi skupaj tresli od treme. Hvala vsem za lepe štiri dni. Se že veselim novih izzivov, ki me čakajo jeseni!

P1220793.JPG

 

 

Evropsko prvenstvo v gorskih tekih (gor-dol), Arco (Italija), 2.7.2016

13532963_10206965056109535_2523524296774047989_nNimaš vsak dan priložnosti nastopiti na Evropskem prvenstvu. Čeprav v disciplini gor-dol, ki ni ravno moja disciplina, toda tekmovanje je le na visokem nivoju in spodobi se, da zagrabim vsako tako priložnost.

 

Z nepopolno ekipo smo se v četrtek namestili v hotelu tik ob Gardskem jezeru. Pričakalo nas je močno sonce z visokimi IMG_20160630_173001temperaturami. Čeprav od sebe na tem tekmovanju nisem mogla pričakovati visokih mest, sem ob ogledu proge dobila nekaj več motivacije. Proga je bila zelo razgibana, speljana skozi mesto, nato pa po stopnicah, raznovrstnih poteh in ostanki obzidja proti gradu. Tudi IMG_20160630_173054spusti so bili na nekaterih delih precej strmi in ovinkasti, zadnji del pa je bil speljan celo po stopnicah navzdol. Drugi krog je imel sprva travnato podlago, nato skale in grušč, za konec pa beton in asfalt. Proga je bila tako razgibana in slikovita, da sem na ogledu zelo uživala. Skrbela me je samo vročina, ki niti ponoči ni popustila. Naslednji dan je sledil kratek iztek, popoldan pa sprevod in otvoritev.

 

Photo 02-07-16 11 10 57 (1)Na dan tekme so se oblaki počasi začeli nabirati skupaj in prav vesela sem bila prvih kapelj dežja, ki so vsaj malo ohladile ozračje. Na poti do starta in med ogrevanjem je začelo celo liti, kar pa mene ni prav nič motilo. Med glasbo smo malce nepričakovano zaslišali pok pištole in zapodili smo se med ulice. Želela sem se zadržati na dobri poziciji, vsaj nekje v sredini, saj so kmalu sledile ozke stopnice, kjer smo se zaradi gneče upočasnile. Dež je takoj po startu ponehal in od tal se je dvigala vročina. Nekje na progi so nam za osvežitev pripravili kar vodni top. Drseča podlaga je še dodatno popestrila tekmovanje. Tempo je bil seveda hud in kmalu so me tekmovalke na položnih delih začele prehitevati. Vseeno sem dala vse od sebe, tempa nisem popuščala in napadala na “mojih” delih, se pravi na stopnicah in skalah. V cilj sem pritekla zadovoljna, na 38. mestu od 52 tekmovalk.

 

IMG_20160702_153144Popoldan je sledilo zasluženo namakanje v Gardskem jezeru, podelitev medalj in gala večerja. Za mano je še ena super izkušnja, bivanje med prijetnimi ljudmi, in čeprav sem dolgo oklevala, ali bi sploh šla na tekmovanje, mi danes ni prav nič žal!

 

Evropsko prvenstvo v gorskih tekih na Madeiri, 2. – 5. 7. 2015

P1160664V soboto, 4. julija 2015 se je na Portugalskem, na otoku večne pomladi Madeira, odvijalo evropsko prvenstvo v gorskih tekih. Že uvrstitev v državno reprezentanco in s tem nastop na EP je bil zame dober uspeh. S samim izidom na progi pa nisem uresničila le svojih želja, upravičila sem tudi mesto v reprezentanci. Od 59 prijavljenih tekmovalk iz 17. držav sem se uvrstila na 32. mesto, kar pomeni malo za prvo polovico. Presenetilo me je tudi, da sem v cilj pritekla kot 2. Slovenka.

O prvenstvu smo se pogovarjali že lani, pa sem si mislila, da za nastop na večjih prvenstvih še nisem dovolj močna, sploh pa je Madeira otok sredi Atlantskega oceana, kjer so temperature zagotovo visoke, kar pa meni ne odgovarja. Pozimi na turnih smučkah sem bila kar pridna in napredek se je pokazal tudi v gorskem teku. Tako sem začela razmišljati o možnostih za nastop na EP. Proga na izbirni tekmi na Ratitovec mi že od nekdaj ne odgovarja, vendar sem se potrudila in si priborila mesto v reprezentanci. Priprave so potekale tekoče, treningov nisem kaj dosti spreminjala, skušala sem ostati mirna in sproščena, brez stresnih misli na tekmovanje. Moja pričakovanja niso bila visoka, želja je bila premagati vsaj zadnjo četrtino tekmovalk.

P1160408V četrtek zgodaj zjutraj se nas je 14 reprezentantov s kombijem odpeljalo v Benetke na letališče. Od tam smo leteli v Lizbono, kjer smo presedli na drugo letalo, ki nas je peljalo na Madeiro. Celotne vožnje v eno smer je bilo 13 ur, večinoma ponoči. Vožnja z letalom je kar adrenalinska, izmučijo pa te čakanja na avtobus, letalo in vrste za oddajo prtljage. Zame je bilo zanimivo že samo potovanje, saj tako daleč še nisem potovala, prav tako se še nisem peljala z letalom

 

P1160514Madeira je čudovit otok, od Lizbone oddaljen približno 1000 km. Temperatura je celo leto približno enaka, od 18 do 24 °C, zato je otok poln različnih vrst rastlin. Najbolj smo se najedli banan, ki so res polnega okusa. Prebivalcev ni veliko, vsi pa so prijazni in skromni, zadovoljni s tem, kar imajo.

 
Četrtek je bil dan za počitek. V petek zjutraj je bil na sporedu ogled proge. P1160607Z avtobusom so reprezentante s trenerji iz vseh držav razvozili po strmih in ovinkastih cestah na štart oz. cilj. Po želji si si lahko ogledal le štart ali cilj proge, lahko pa si prehodil celotno progo. Ker so bile noge še trde od potovanja, sem se odločila, da grem počasi do vrha. Nad progo sem bila navdušena, saj je izjemno lepa, nenevarna, na začetku nekoliko bolj strma, na vrhu pa ostane še 5 km ravnine večinoma s travnato podlago. Že takoj sem vedela, da mi je proga pisana na kožo, sploh spodnji strm del, na ravnini pa bom pač morala še nekoliko stisniti zobe. Sprehod po progi me je sprostil, bila sem mirna, saj sem progo sedaj poznala.

P1160678Popoldan je sledila uradna otvoritev tekmovanja. V vročih trenirkah smo se v žgočem soncu v koloni, razvrščeni po državah, sprehodili ob obali po ulicah Porto Moniza, kjer smo bili tudi nastanjeni. Prav prisrčen se nam je zdel pozdrav domačinov, ki so nam zaplesali in zapeli. Zvečer je bilo vzdušje sproščeno, še brez treme, tako da sem se konkretno naspala.

P1160707Zjutraj so bili občutki že nekoliko drugačni. Štart je bil vse bližje, meni pa so po glavi hodile tiste suhcene, dobro trenirane punce iz celotne Evrope. Samo med zadnjimi ne smem biti, sem si mislila. S tresočimi rokami sem si pripela štartno številko in spakirala opremo za na cilj. Ko smo se peljali z avtobusom, je trema izginjala. Ogrela sem se tako kot se vedno ogrejem, s puncami smo se še objele in zaželele srečo in že je počila pištola. V prvem delu na asfaltu sem skušala držati boljše mesto, saj sem vedela, da bo na ozki poti v klanec gneča. Štartale smo kar hitro, vse Slovenke smo bile bolj zadaj, nekje na 3/4 vseh tekmovalk. DS_0205Vedela sem, da bo strmina moja. Ko se je dalo, sem švignila mimo tekmovalk, preveč energije za prehitevanje pa nisem hotela trošiti, saj iz izkušenj vem, da se to ne izplača. S hitro hojo v breg sem pridobivala mesto za mestom. Počutila sem se super, temperatura ozračja je bila ravno prava, srčni utrip pa je bil po občutku tik pod rdečim pragom, tam kjer mora biti. Vedela sem, da me zgoraj čaka še dolgih 5 km ravnine, kar ni moje področje. Tudi ta del sem odtekla solidno, po pričakovanjih pa sta me zgoraj prehiteli 2 tekmovalki. Tu me je s svojo pozitivno energijo vzpodbudila Ana Čufer, naša najboljša tekmovalka v mladinski kategoriji. Na progi sem pravzaprav zelo uživala s pozitivnimi mislimi na lepo uvrstitev. Napornih je bilo le zadnjih 500 m, ko smo se po nekaj metrih spusta morali povzpeti nekaj metrov nazaj gor. Na cilju je vsega konec, bila sem zelo zadovoljna z izidom, malo pa tudi ponosna sama nase, da je bil moj debitantski nastop uspešen, in da sem tudi na tako velikem prvenstvu uspela ohraniti trezne misli.

P1160741Popoldne smo s sotekmovalci uživali v naravnih bazenih ob obali, kjer ni manjkalo šal, smeha in vratolomnih skokov v vodo. Zvečer je sledila podelitev najboljšim, samopostrežna večerja, nato pa še žur pozno v noč.

P1160667

Ob odhodu sem bila kar malo žalostna, da je vse to že za nami, saj smo se imeli res super. S sotekmovalkami sem se malo bolje spoznala, nasmejale smo se, izmenjavala izkušnje, dajale nasvete … za kar sem vsem zelo hvaležna in upam, da bomo še kaj podobnega doživeli skupaj. Vesela sem, da smo tekmovalke med seboj prijateljice, si med seboj pomagamo in da ena drugi privoščimo uspešen nastop brez ljubosumnosti, kot je značilno za nekatere druge športe. Vsem tekmovalcem čestitam za dobre nastope, izpostaviti pa velja predvsem Lucijo Krkoč, ki je med članicami zasedla 5. mesto!

Zahvaljujem se vsem, ki ste v soboto mislili name, za vzpodbudo, lepe želje, čestitke, navijanje, družbo … Predvsem pa se zahvaljujem Branku Perkotu in Petru Slatnarju, ki sta mi omogočila nastop na EP.

slatnar-carbon_200 logo