Začelo se je epično, nadaljuje se resneje – s tekmovanji v svetovnem pokalu. Prva postaja je bila žepna državica Andora, kamor smo se odpravili z letalom. Po lanskih negotovih občutkih na individualnih tekmah ob koncu sezone, sem le dobila nekaj več samozavesti in nastopila tudi na klasiki. Po pregledu proge se je odločitev izkazala za pravilno. Klasika je le kraljevska disciplina v turnem smučanju, tokratna trasa pa je bila nasploh zanimiva, v slikovitih visokih gorah z odprtim terenom, veliko menjavami, odseki na “peš” in z uporabo derez.
Tako je v soboto na hladnih 2200 metrih počila štartna pištola. Kljub visokim obratom se pri prvem vzponu prsti na rokah niso hoteli ogreti, toda potem se je začelo dogajati. Prvi letošnji spust po celem snegu sem odpeljala presenetljivo dobro, suvereno in noge niso prav nič zapekle. Nato cik-caki; na stmem terenu so bili bolj podobni visokim stopnicam, “pešak” po grapici navzgor in tek z derezami čez grebenček. Tu sem izgubila dve dragoceni mesti, saj se mi je dereza dvakrat odpela. Sledil je strm spust po trdem terenu, kratek vzpon in črta pa smučišču še do zadnje grape, kjer smo ponovno pripeli smuči na nahrbtnik. Kakšne zanimive misli se v teh obratih pletejo po glavi, lahko bi napisala célo knjigo. Škoda, da se teh občutkov ne da posneti, saj so res nekaj posebnega in neverjetnega, kot bi bil v drugi dimenziji, na žalost pa se jih po tekmi ne spominjaš več. Razmišljaš kako trpiš, kako te vse boli in zakaj neki je človek tako trmast, da muči samega sebe, hkrati pa je nepopisljivo lepo, vesel in hvaležen si, da lahko nastopaš v svetovni eliti, da si tako daleč od doma in udobja; in ta občutek te žene in žene dlje … No, še nekaj zatikanja z derezami in zadnji spust v cilj. Zadovoljna in nasmejana na 22. mestu.
V nedeljo je sledila še vertikalna tekma s 730 metri višine po smučišču navzgor. Od štarta do cilja je veljala le surova moč, časa za popuščanje ni bilo. Zame so bile temperature malce previsoke. Končala sem na 19. mestu, s čimer ne morem biti ravno zadovoljna. Ves čas sem tekmovala z občutkom zategnjene ročne zavore. Obrati na maksimumu, noge se pa niso hotele prav hitro premikati. Vzrok? Prehlad, višina, slaba prehrana …? Izgovorov ni. V danem trenutku sem dala vse moči od sebe in to je tisto kar šteje! Časa za analizo je še dovolj, zato sem z razpletom zadovoljna. Bila je poučna izkušnja in lepa popotnica za naprej; že čez slab mesec nas v Transcavallu čaka svetovno prvenstvo, kjer bom nastopila v šprintih in vertikalu. Ni daleč, zato vabljeni navijat!
Točno takrat je dež ponehal in odpravila sva se okrog Treh Cim s podaljškom do koče Locatelli. Mogočne Cime so se misteriozno prikazovale izza megle. Pogled na njihove visoke stene je zares veličasten.
Pot pa je enostavna, primerna tudi za otroke, saj opravimo le približno 300 višinskih metrov. Midva sva za vse skupaj porabila približno tri ure. Ko sva prišla nazaj do koče, so na zadnjem ovinku kot naročeno testirali ferrarije in porscheje, katere sva si z veseljem ogledala. Za prvi dan je bilo dovolj. Skuhala sva si večerjo, prespala pa sva kar na prelazu na višini 2300 m. Malo pa naju je zeblo. Zjutraj sva zgodaj vstala in odšla na Torre di Toblin (2617 m). Gora je znana po zastojih, saj se nanjo odpravi ogromno ljudi. No, midva sva na srečo srečala le dva Francoza. Po uri pretežno ravninske hoje se začne zares. Preplezala sva 17 zanimivih lestev, ob tem pa sva opazila še ostanke lesenih lestev s prve svetovne vojne. Le kaj je vojakom bilo treba plezati po tistih skalah in tvegati svoja življenja?
Vrnila sva se po poličkah in rovih, zavarovanih z jeklenico. Spodaj se je v kolonah začelo vrstiti na stotine ljudi. Sledilo je še kosilo, in že sva se spustila v dolino, kjer sva si ogledala Misurinsko jezero in Cortino. Kako lepo se visoko v zrak dvigajo mogočne gore! Po ovinkih sva nadaljevala proti sedlu Giau, kjer so naju impresionirali pogledi na Averau in Nuvolau, ki v resnici sploh nista tako visoka in težka, kakor se zdi od spodaj. Turo sva imela za rezervo, v primeru, da nama zmanjka idej za naprej. Nadaljevala sva proti sedlu Fedaia, spotoma pa sva si z dragim vlakcem ogledala slap in nezanimivo sotesko. Škoda denarja … Zato pa je bil ob jezeru Fedaia toliko lepši pogled na Marmolado, njen ledenik in zahajajoče sonce. Po večerji sva zaspala v nekoliko toplejšo noč. Zgodaj zjutraj sva napadla najvišji vrh Marmolade – Punta Penia 3343 m, ki je hkrati tudi najvišji vrh Dolomitov. Napovedane gužve ni bilo, na poti sva bila celo sama in pomislila sem, da mogoče niso prave razmere za pot. Za vsak slučaj sva se o tem pozanimala v koči. Na vrh sva se podala po ferrati, kjer sva najprej prečila snežišče. Kljub temu, da ni videti nič posebnega, sva obula dereze in prijela cepin. Opazila sem, da imam poškodovane dereze in bi mi lahko spolzele s čevjla. Ah, saj ni kam pasti … Po snežišču sva nadaljevala po skalah, polepšanimi s skobami.
Spust sva opravila po ledeniku. Na začetku je bil sneg mehak in dereze so zanesljivo prijele. Po nekaj metrih zajle sva prišla na ledenik. Opazila sva nevarne razpoke, ki jih je bilo treba preskočiti. Saj so široke le pol metra, toda če padeš vanjo, pa si takoj več kot 3 metre nižje! Položno prečenje ledenika ni bilo nevarno, zato sva se spustila v tek. Fino, odtrgal se mi je še en del dereze. Prišla sva do melišča, ki je izgledal super za hiter spust. Dereze dol, potem pa pogumen skok na melišče. Opa! Takoj sem po boku zdrsnila par metrov nižje. Spodaj je bil skrit led. Noge so se mi začele kar malo tresti. Naprej sva šla bolj previdno, že kmalu pa sva si nazaj obula dereze, ki sedaj niso bile več zanesljive. Že dobro, led je bil nekoliko stopljen, ponekod je spust olajšal mehak sneg, toda, ko sem želela cepin zapičiti v led, se ni zapičil več kot 2 cm. Potrebno bo bolj paziti! Na najstrmejšem delu je bilo nekaj metrov še bolj ledeno. Prvi je šel Janez. Zdrsnil je in se ustavil 3 m nižje. Sama sem šla z večjo pazljivostjo. Neuspešno. Tudi sama sem bila takoj nekaj metrov nižje, a na srečo sva se oba ustavila v mehkem snegu. Noge so se še bolj tresle, toda ledenik je bil premagan!
Še nekaj korakov po melišču in skalah, in že sva bila nazaj pri koči. Polno ljudi! Očitno se tamkajšnji turisti na pot podajajo šele opoldne. Janez se je do jezera peljal z vlečnico s košarami, jaz pa sem zadovoljna tekla po smučišču. Spodaj naju je čakalo sonce. Skuhala sva riž in se odpočila na travniku s pogledom na sam vrh. Pa sva ga! Popoldne sva se spustila v dolino ter si ogledala mesto Canazei. Čez sedli Sella in Gardena sva prišla na naslednjo točko, kjer sva prespala v topli noči. Na parkirišču naju je prijazno ogovoril gospod Ivan Šavs, ki nama je priporočil in opisal nekaj lepih tur. Zjutraj sva se podala na ferrato Brigata Tridentina do koče Cavazza. Zanimiva ferrata, sploh pa dolga z navpičnimi odseki, za poslastico na koncu pa prečiš viseči most.
Od koče sva se podala še na Cimo Pisciadu (2985 m). Razgledi so bili sicer megleni, a na čase se nama je odprl lep pogled na masiv Sella in njegov najvišji vrh Piz Boe. Tudi ta naju je mikal, a sva se raje odločila za spust, saj sva že tako opravila z nekaj več kot 1000 m višincev. Tudi tukaj sva pri spustu na običajni poti srečala ogromno ljudi; veliko od teh s slabo kondicijo in opremo. Na parkirišču nama je gospod Ivan ponudil vodenje po Tofanah, a sva zaradi napovedanega slabega vremena ponudbo odklonila. Vseeno nama je dal precej uporabnih napotkov in idej za izlete. Popoldan sva se preko Corvare odpravila nazaj proti sedlu Falzarego. Ob sončnem zahodu sva si ga ogledala. Noč je bila najtoplejša do sedaj. Ob slabi napovedi je bil plan tak, da vstaneva zgodaj in v primeru lepega vremena osvojiva ferrato Tomaselli in vrh Cima Fanis Sud (2980 m), ki velja za eno najtežjih ferrat v Dolomitih. Dež je začel že zgodaj. Slabo vreme sva izkoristila za dopoldansko poležavanje, potem pa sva ob kavi sklenila, da se v palerinah podava na ogled muzeja na prostem, ki po večini poteka v tunelih – vojaških rovih, ki so jih leta 1917 v štirih mesecih izkopali Italijanski vojaki. Zanimivo, tunel je dolg več kot en kilometer, v njem pa se po stopnicah povznemo za slabih 300 višincev. Vmes so stranski rovi, kjer je razstavljeno in opisano, kako so se tam vojskovali. Spet sva opravila kar dobro turo s 600 m višine. Dan je bil dolg in mrzel, še bolj pa naju je zeblo ponoči, ko sva spala le pri šestih stopinjah! Zjutraj je bilo mrzlo in vetrovno, ob pogledu na zasnežene Tofane pa sva dvomila , da bova tisti dan osvojila vrh. Janez je bil večji optimist. Kmalu sva bila na sedlu, kjer se je umiril še veter, sonce pa je stopilo oblake. Ferrata poteka zadaj po senčnem delu. Že tako je težka, poleg tega pa nama je vzpenjanje oteževal sneg in led na jeklenicah. Šla sem prva in z vponkami drzala led z njih, da ni preveč drselo. Zaradi tega je bil vzpon še bolj vznemirljiv, mene pa je postajalo strah, saj nisva vedela, kaj naju čaka zgoraj, spust po tej strmi ferati pa bi bil nevaren.
Kmalu sva prešla na sončno stran, vrh je bil blizu. Kako lepi razgledi so naju pričakali na vrhu! Na vse strani so bile videti mogočne gore in prav vse so naju vabile k sebi. Čudovito! 
Spustila sva se po lažji ferati, na sedlu pa sva se odločila, da še nimava dovolj in da bova nadaljevala pot proti koči Lagazuoi. Z gondolo se je na vrh pripeljalo ogromno ljudi, oblečenih v kavbojke ali oblekice in obute v petke. Midva sva bili v športni opremi pravi izjemi. Spustila sva se po zanimivi poti, kjer je bilo nekaj ostankov rovov, ki so jih neuspešno kopali Avstrijski vojaki. Na poti naju je čakal še zanimiv most. Spet sva opravila popolno turo, za katero sva porabila dobrih pet ur. Z dobrimi spomini sva se odpravila nazaj domov. Dolomiti te nedvomno očarajo in skoraj zasvojijo. Ob še zadnjih pogledih na te mogočne gore sva že kovala načrte za naslednje podvige. Definitivno je bil to eden najinih boljših dopustov, osvojila sva veliko vrhov, taborniško potovanje pa je s seboj prineslo ogromno novih doživetij. Priporočam vsem!
Nimaš vsak dan priložnosti nastopiti na Evropskem prvenstvu. Čeprav v disciplini gor-dol, ki ni ravno moja disciplina, toda tekmovanje je le na visokem nivoju in spodobi se, da zagrabim vsako tako priložnost.
temperaturami. Čeprav od sebe na tem tekmovanju nisem mogla pričakovati visokih mest, sem ob ogledu proge dobila nekaj več motivacije. Proga je bila zelo razgibana, speljana skozi mesto, nato pa po stopnicah, raznovrstnih poteh in ostanki obzidja proti gradu. Tudi 
spusti so bili na nekaterih delih precej strmi in ovinkasti, zadnji del pa je bil speljan celo po stopnicah navzdol. Drugi krog je imel sprva travnato podlago, nato skale in grušč, za konec pa beton in asfalt. Proga je bila tako razgibana in slikovita, da sem na ogledu zelo uživala. Skrbela me je samo vročina, ki niti ponoči ni popustila. Naslednji dan je sledil kratek iztek, popoldan pa sprevod in otvoritev.
Na dan tekme so se oblaki počasi začeli nabirati skupaj in prav vesela sem bila prvih kapelj dežja, ki so vsaj malo ohladile ozračje. Na poti do starta in med ogrevanjem je začelo celo liti, kar pa mene ni prav nič motilo. Med glasbo smo malce nepričakovano zaslišali pok pištole in zapodili smo se med ulice. Želela sem se zadržati na dobri poziciji, vsaj nekje v sredini, saj so kmalu sledile ozke stopnice, kjer smo se zaradi gneče upočasnile. Dež je takoj po startu ponehal in od tal se je dvigala vročina. Nekje na progi so nam za osvežitev pripravili kar vodni top. Drseča podlaga je še dodatno popestrila tekmovanje. Tempo je bil seveda hud in kmalu so me tekmovalke na položnih delih začele prehitevati. Vseeno sem dala vse od sebe, tempa nisem popuščala in napadala na “mojih” delih, se pravi na stopnicah in skalah. V cilj sem pritekla zadovoljna, na 38. mestu od 52 tekmovalk.
Popoldan je sledilo zasluženo namakanje v Gardskem jezeru, podelitev medalj in gala večerja. Za mano je še ena super izkušnja, bivanje med prijetnimi ljudmi, in čeprav sem dolgo oklevala, ali bi sploh šla na tekmovanje, mi danes ni prav nič žal!
Štart vertikalne tekme je bil ob pozni 11. uri. Sončno vreme brez oblakov je napovedovalo visoke temperature, zato sem se odločila da nastopim le v kratki majici, saj v pravilih ne piše, da je dres obvezna oprema. Sodniki so mi na štartu dali vedeti, da to ne bo mogoče. Seveda pa to ni veljalo za najboljše tekmovalce (npr. za Kiliana). Tako je teklo s čela kot bi poleti tekel ob obali. Od štarta do cilja sem se borila do zadnjih atomov moči, ampak na žalost se je tu pokazala utrujenost s prejšnjih tekmovanj in s tem padec motivacije za napornejše treninge. Z 12. mestom sem vsekakor zadovoljna, toda vem, da sem se sposobna vriniti v deseterico.
Popoldan sva si šla pogledat traso sobotne individualne tekme, kjer mi je na razritem snegu ponovno počila smučka. Tako sem štartala z nekoliko daljšimi in težjimi smučkami. Tokrat je bil štart že ob 8. uri. Za razliko od prejšnjega dne, smo štartale v zmernem tempu, saj smo vedele, da proga ni prav kratka; 2 kroga s štirimi položnimi vzponi in spusti ob smučišču. Sneg ni bil več tako puhast kot dan prej, saj ga je sonce stopilo, ponoči pa se je ponekod naredila zoprna skorja. Tako so bile razlike na spustih še večje. Tekmovalke so kar švigale mimo mene, na vzponih pa sem jih dohitevala. Ob vzponu na najvišjo točko je bil moj zaostanek že precejšnji in zadnji težji in daljši spust je botroval k odstopu. Moči so kar izpuhtele. Da je bila tekma res dolga in težka so potrdili tudi končni rezultati, ki so pokazali, da je odstopilo kar nekaj tekmovalcev.
Na nedeljskih šprintih je bilo treba iz sebe iztisniti vse kar je ostalo. Po četrtfinalnem nastopu v Švici sem bolje vedela, kako se lotiti šprintov. Še hiter ogled proge, nato pa 4 minute gasa na polno. Z nekaj manjšimi napakami sem naredila kar dober čas. Za nastop v polfinalu so mi zmanjkale le 3 sekunde oz. eno mesto. 13. mesto se ne sliši tako slabo! Ta disciplina je zelo zanimiva in mislim, da z nekaj več tehničnega treninga naslednje leto lahko pridem dosti višje.
bila kar naporna, tako fizično, sploh pa psihično. Zadovoljna sem, da sem lahko svoje sposobnosti preizkusila med najboljšimi na svetu in si tako nabrala dragocene izkušnje. 9. mesto na vertikalu, 13. in 14. mesto na šprintih in 14. mesto na klasiki je zelo dobra uvrstitev! Vsem vam bi se rada zahvalila za podporo in vzpodbudne besede, Planinski zvezi Slovenije za plačane štartnine in nočitve, La Sportivi za vrhunsko opremo in Nejcu Kuharju za prevoze, potrpežljivost in nasvete.
Tudi tokrat je bila udeležba kar množična. Na štartu sem se postavila v prvo vrsto in v boju za dobro pozicijo, začela s hitrim tempom. Čeprav sem med tekmovanjem dala vse od sebe, ni bilo čutiti prave tekmovalne moči. Spodaj je rosilo, namočilo progo, proti vrhu pa je začel padati sneg, kar je pomenilo, da se nam je na kožah začel nabirati sneg. Kože v tem primeru ne drsijo, zato je tempo upadel, moči pa sem porabila več. Na vrhu v vasici mi je končno uspelo zbiti sneg s kož, da sem se lahko spustila navzdol mimo hiš. V cilj sem prišla druga. S tem rezultatom sem zadovoljna, in prepričana sem, da se bom na Višarje še vrnila, saj je poseben čar nastopati ob baklah s čelnimi svetilkami v tako čudoviti pokrajini. Prav ta lepota in bližina slovenske meje vsako leto privabi kar nekaj slovenskih tekmovalcev. 
Tega legendarnega dogodka sem se udeležila že tretjič, prvič s poškodovanim kolenom in gležnjem, drugič pa z neustrezno obutvijo, saj je proga precej poledenela. Kar nekaj tekmovalcev se je takrat ob zdrsu popeljalo za kar nekaj metrov nazaj dol, zato je bila letos uporaba čelade obvezna.
Šele ko si na progi, vidiš kakšne zobe lahko pokaže Streif. Ko sem bila že odločena, da letos tu ne bom nastopila, me je v zadnjih trenutkih v nasprotno prepričal Marijan. V dobri družbi je izlet vedno prijeten, na startu pa sem bila vesela, da sem ponovno tu. Proga je vsako leto drugačna, vedno tam pustim nekaj neporavnanih računov, zato me vsakič vleče nazaj izboljšat svoj rezultat. Dogodek je res spektakularen, zato priporočam vsem športnim navdušencem, da se vsaj enkrat v življenju spoprimejo z njim.
Na pustni vikend se je v Švici v majhni vasi Les Marecottes odvijalo evropsko prvenstvo in 3. krog svetovnega pokala v turnem smučanju. Tja smo se z avtom odpravili Nejc, Mike, Iztok in jaz. Kot majhni in revni državi so nam organizatorji ponudili brezplačna ležišča in tuše v zaklonišču, ki je bilo sicer temno in na prvi pogled nekoliko strašljivo, a je bilo zelo udobno in mirno, imeli smo vse, kar smo potrebovali. V petek je bila na sporedu individualna tekma, v soboto vertikalna, v nedeljo pa šprint. Ko smo prispeli, nas je v gorah pričakala pravljica s kar nekaj centimetri novega snega. V četrtek smo šli preverit teren, se spočili in pripravili na tekmovanja.
Za individualno tekmo sem bila zelo dobro pripravljena tako fizično kot psihično. Štartala sem zelo dobro, bila sem močna, zmotilo me je le pretoplo vreme. Na koncu prvega vzpona sem bila med najboljšo deseterico, a je bil na žalost spust po svežem, mehkem in razritem snegu zame pretežak. Noge so bile prehitro utrujene, zato sem vozila počasi in preveč po pameti. Na vzponih sem pridobivala, sledilo je tudi nekaj zanimivih »pešakov« po strmih terenih. Na spustih sem si vzela preveč časa, zato boljšega mesta od 21. nisem mogla zasesti. Z nastopom nisem zadovoljna, kljub težki tekmi pa sem uživala v borbi z najboljšimi tekmovalkami sveta v lepi sončni kulisi. 
Največ sem pričakovala od vertikalne tekme, saj šteje le surova moč in vzdržljivost, tehnika je sekundarnega pomena. Ker je bilo na štartu premalo prostora za skupinski štart, smo tekmovali po principu kronometra na 20 sekund. Štartala sem zelo dobro in kar v teku že kmalu prehitela dve tekmovalki, kar mi je dalo še večjo motivacijo. Do vrha sem držala močan, enakomeren tempo, s srčnim utripom na maksimumu. Semafor je na koncu pokazal 9. mesto, s čimer sem zelo zadovoljna!
Na nedeljskem šprintu se nas je na štartu pojavilo kar 35 deklet. Cilj je bil popraviti slab rezultat s prejšnjega svetovnega pokala. V kvalifikacijah sem naredila nekaj drobnih napak, a sem se suvereno prebila v četrt finale, kjer sem v skupini šestih štartala s petim rezultatom, skupaj z najboljšo Laetitio Roux. Izbrala sem si dobro štartno mesto, zaštartala na polno in vodila do prve menjave. Šlo je do roba moči, tako na vzponu kot na spustu. Kako nor občutek! Poznalo pa se je, da menjav še nisem dobro izpilila in sta me do vrha prehiteli dve tekmovalki. Končala sem kot tretja v svoji skupini in le za mišjo dlako je zmanjkalo, da bi prišla v polfinale. S 14. mestom na evropskem prvenstvu sem zelo zadovoljna. Dokazala sem si, da znam tekmovati, za motivacijo pa potrebujem skupino močnih sotekmovalk.
Imeli smo se lepo, navezovali nove stike, spoznavali nove kraje in se zabavali. Še ena polnovredna izkušnja! Sedaj me čakajo treningi in kakšno tekmovanje na domačih tleh, že čez 14 dni pa nov krog svetovnega pokala v Transcavallu, kjer sta na sporedu individualna in šprint tekma.
Tekmovalno turno smučanje je težak šport, a obenem ponuja velike užitke v gorah, zato nadvse rada treniram, motivacije pa nikoli ne zmanjka. Ob vztrajnosti vsako leto forma nekoliko zraste, zato sem se odločila, da letos nastopim na tekmah svetovnega pokala in na evropskem prvenstvu. Prvega tekmovanja SP se nisem udeležila zaradi oddaljenosti in nastopa na Mountain attacku, druga tekma pa je bila na sporedu pretekli vikend v Italiji v Albosaggii. Udeležili smo se jo trije Slovenci, Nejc, Mike in jaz.
Odpravili smo se v petek zjutraj, se nastanili in šli pogledat progo za individualno tekmovanje. Tudi tam imajo težave s pomanjkanjem snega, zato smo prvi vzpon in končni spust opravili po travi s smučkami na nahrbtniku. 100 m višje smo našli nekaj snega po cestah in gozdnih poteh. Pogledat smo si šli prvi vzpon in zadnji spust. Snega je bilo tako malo, da sem bila zelo razočarana in presenečena, da svetovno prvenstvo lahko sploh poteka v takšnih pogojih. Pri spustu je pod smučmi močno škripalo. Skoraj sem že obupala in dvomila, da bom tekmo sploh končala s celimi smučkami, a sem si rekla, da sem prišla tekmovat in uživat, kar bo, pa bo.
Zjutraj je bilo kar nekaj stopinj nad ničlo. Ob ogrevanju mi je bilo v čast srečati najboljše tekmovalce sveta. Pištola je počila in zagnali smo se v breg. Tempo je bil hiter, vsi smo se borili za dobro pozicijo, zato je bil zame težak samo prvi vzpon, v nadaljevanju pa sem na vzponih le še pridobivala mesta. Tudi spuste sem presenetljivo dobro speljala, zmotil me je le padec na luknjastem terenu. Višje zgoraj je bilo že vec snega, ki se mi je nabiral med smuči in kože, zato sem jih skoraj izgubila. 
Časa za menjavo pa seveda ni bilo. Tudi strm in težak spust iz 2300 m sem odpeljala lepo in po pameti. Nekaj časa sem izgubila pri menjavah in na ravnini. V cilj sem se pripeljala vesela in zadovoljna, pri spustu “na peš” pa sem prehitela še dve tekmovalki in tako končala na 14. mestu, kar pomeni zlata sredina.
V kvalifikacijah smo štartali posamično, na 20 sekund. Zdelo se mi je, da grem hitro, tudi na menjavah nisem imela večjih težav, občutek je bil dober. Semafor v cilju pa je kazal drugače – končala sem namreč na predzadnjem mestu. Večjega razočaranja ni bilo, na progi sem uživala, za naprej pa vem, da bo treba na menjavah bolj pohiteti. Z veseljem sem si ogledala se iztek tekmovanja.
Štart je bil miren, ne prehiter in brez prerivanja. Prvih 500 m smo skozi mesto pretekli v pancerjih, na smučišču pa vpeli smuči. Ker je prvi vzpon zelo strm, podlaga pa ne ponuja prav dobrega oprijema, je večina tekmovalcev uporabila srenače, jaz pa sem zaupala mojim širšim turnim kožam. Teren se je kmalu postavil zelo pokonci, pa mi je začelo drseti nazaj. Nisem videla druge možnosti, kot da snamem smuči in nadaljujem peš, da ne bi izgubila preveč moči. Na sredini sem za kratek čas spet vpela smuči, za naprej pa bi lahko izbrala položnejši del smučišča, a sem raje ponovno snela smuči in šla peš po strmejšem delu. Na vrhu so nas navijači pričakali v špalirju, kar mi je dalo še nekaj motivacije. Sledil je kratek spust kar s kožami, nato kratek vzpon, potem pa smo s čelnimi svetilkami odsmučali 1000 m nižje. Spusti so moja šibkejša točka, a tokrat sem letela kot sneta sekira in pri tem zelo uživala. Vozila sem tako hitro, da sem spregledala križišče z velikimi oznakami in nadaljevala kar po trasi maratona, česar sem se zavedala šele pri naslednjem vzponu. Bila sem tako zmedena, da nisem vedela kaj storiti in sem kar nadela kože na smuči. Eden od kontrolorjev me je usmeril 150 m nazaj, kjer sem zavila na desno. Do tja sem tekla s smučmi v rokah, naprej pa oddrsala v skate tehniki, a je šlo s kožami seveda zelo počasi. Sledil je tek skozi mesto, na drugi strani pa smo ponovno krenili v breg. 
Tam so me ponovno ustavili organizatorji in zahtevali, da kože snamem s smuči in jih ponovno nadenem, saj se menjavo lahko opravi le na tem mestu. V jezi sem nadaljevala z vzponom, a očitno mi je to koristilo, saj sem kar prehitevala tekmovalce pred seboj, vzpon pa se mi je zdel izjemno lahek. Spet je sledil kratek, a hiter spust s kožami in nato kratek vzpon. Na zadnjem spustu sem ponovno zelo uživala, v cilj pa sem se pripeljala izjemno vesela in zadovoljna, saj sem kljub vsem zapletom opravila s progo v zelo dobrem času. Še bolj so me razveselili kriki navijačev in napovedovalci, ki so mi povedali, da sem zmagala! In to s 3 minutno prednostjo.
Karmen Klančnik 
