Turnosmučarska sezona je kljub pomanjkanju snega v polnem pogonu in končno so se začela tudi tekmovanja. Do sedaj je bilo mogoče trenirati le na urejenih smučarskih progah – predvsem na Krvavcu in Starem vrhu, med vikendom pa nas je narava le nagradila z nekaj centimetri naravnega snega, zato upam, da se bom s treningi lahko preselila na Zelenico. Vnaprej načrtovani treningi, primeren urnik in dobra mera motivacije – tako ni dvoma, da bodo šli tudi rezultati navzgor.
Po lanski zmagi na Mountain Attacku sem si tudi letos želela nastopiti tam, vendar sem se odločila, da se odzovem povabilu sponzorjev in nastopim na njihovi tekmi – Epic ski tour-u, ki poteka v osrčju Dolomitov. 3-dnevno tekmovanje, 3 etape, vsakič druga lokacija. Zaradi pomanjkanja snega smo tekmovali po urejenih progah, kar je bilo zame veliko bolj prijetno, saj na “divjih” spustih še nisem najbolj domača. Nastanjeni smo bili v mestecu Cavalese, prva večerna etapa pa je potekala na bližnjem smučišču. Lahka trasa s 750 m vzpona in spusta, kjer bi težko natedil večjo napako, veljala je le moč. Prehiter spust so nam omejili s slalomskimi vratci, ki smo jih morali obiti. Mislim, da ob začetku še nisem bila najbolj “prebujena”, toda vseeno končala na lepem petem mestu. Drugi dan smo takoj zjutraj začeli na zelo hladnem Pellegrinu. Tokrat so kratek del vzpona speljali celo izven prog, kjer smo vsaj v majhni meri začutili pravo turnosmučarsko vzdušje. Na spustu pa je zares letelo, pri fantih celo čez 100 km/h. V ciljnem sprintu je le malo zmanjkalo, da bi prehitela tretje uvrščeno in tako končala na 4. mestu. Lep napredek, želja po višjem mestu pa je le naraščala.
Nedeljska, zadnja etapa, je bila najbolj zanimiva. Potekala je na sedlu Pordoi, vsebovala pa je več menjav in sorazmerno dolg odsek poti, ki smo ga pretekli s smučmi na nahrbtniku. Štartali smo glede na zaostanek izpred prejšnjih dveh dni. Tako sem imela tekmovalke pred seboj ves čas na očeh. Očitno je bil to moj dan, saj sem iz sebe stisnila več kot v prejšnjih dneh in suvereno prehitela tretjo, druga pa prav tako ni bila daleč spredaj. Postavila sem celo najhitrejši ženski čas etape. S tretjim mestom in nastopom sem zelo zadovoljna, saj rezultat le potrjuje uspešnost treningov, dobila pa sem dobro motivacijo za naslednja tekmovanja. Verjela sem vase in uspelo mi je!
Zares lepo tekmovanje s čudovitim ambientom in ne preveč zahtevnimi etapami. Ravno prav za otvoritev sezone. Želim si več podobnih tekem. Že čez tri dni pa z reprezentanco potujemo v Andoro na svetovni pokal. Tu bo konkurenca veliko močnejša in tudi trasa bo mnogo zahtevnejša. Čakata nas dve tekmovanji, klasika in vzpon. V februarju sledijo državna prvenstva, nato pa svetovno prvenstvo, kjer bom nastopila v šprintih in na vzponu. Z upanjem na večje količine naravnega snega se že veselim teh izzivov. Držite pesti!
Karmen Klančnik 