V soboto, 4. julija 2015 se je na Portugalskem, na otoku večne pomladi Madeira, odvijalo evropsko prvenstvo v gorskih tekih. Že uvrstitev v državno reprezentanco in s tem nastop na EP je bil zame dober uspeh. S samim izidom na progi pa nisem uresničila le svojih želja, upravičila sem tudi mesto v reprezentanci. Od 59 prijavljenih tekmovalk iz 17. držav sem se uvrstila na 32. mesto, kar pomeni malo za prvo polovico. Presenetilo me je tudi, da sem v cilj pritekla kot 2. Slovenka.
O prvenstvu smo se pogovarjali že lani, pa sem si mislila, da za nastop na večjih prvenstvih še nisem dovolj močna, sploh pa je Madeira otok sredi Atlantskega oceana, kjer so temperature zagotovo visoke, kar pa meni ne odgovarja. Pozimi na turnih smučkah sem bila kar pridna in napredek se je pokazal tudi v gorskem teku. Tako sem začela razmišljati o možnostih za nastop na EP. Proga na izbirni tekmi na Ratitovec mi že od nekdaj ne odgovarja, vendar sem se potrudila in si priborila mesto v reprezentanci. Priprave so potekale tekoče, treningov nisem kaj dosti spreminjala, skušala sem ostati mirna in sproščena, brez stresnih misli na tekmovanje. Moja pričakovanja niso bila visoka, želja je bila premagati vsaj zadnjo četrtino tekmovalk.
V četrtek zgodaj zjutraj se nas je 14 reprezentantov s kombijem odpeljalo v Benetke na letališče. Od tam smo leteli v Lizbono, kjer smo presedli na drugo letalo, ki nas je peljalo na Madeiro. Celotne vožnje v eno smer je bilo 13 ur, večinoma ponoči. Vožnja z letalom je kar adrenalinska, izmučijo pa te čakanja na avtobus, letalo in vrste za oddajo prtljage. Zame je bilo zanimivo že samo potovanje, saj tako daleč še nisem potovala, prav tako se še nisem peljala z letalom
Madeira je čudovit otok, od Lizbone oddaljen približno 1000 km. Temperatura je celo leto približno enaka, od 18 do 24 °C, zato je otok poln različnih vrst rastlin. Najbolj smo se najedli banan, ki so res polnega okusa. Prebivalcev ni veliko, vsi pa so prijazni in skromni, zadovoljni s tem, kar imajo.
Četrtek je bil dan za počitek. V petek zjutraj je bil na sporedu ogled proge. 
Z avtobusom so reprezentante s trenerji iz vseh držav razvozili po strmih in ovinkastih cestah na štart oz. cilj. Po želji si si lahko ogledal le štart ali cilj proge, lahko pa si prehodil celotno progo. Ker so bile noge še trde od potovanja, sem se odločila, da grem počasi do vrha. Nad progo sem bila navdušena, saj je izjemno lepa, nenevarna, na začetku nekoliko bolj strma, na vrhu pa ostane še 5 km ravnine večinoma s travnato podlago. Že takoj sem vedela, da mi je proga pisana na kožo, sploh spodnji strm del, na ravnini pa bom pač morala še nekoliko stisniti zobe. Sprehod po progi me je sprostil, bila sem mirna, saj sem progo sedaj poznala.
Popoldan je sledila uradna otvoritev tekmovanja. V vročih trenirkah smo se v žgočem soncu v koloni, razvrščeni po državah, sprehodili ob obali po ulicah Porto Moniza, kjer smo bili tudi nastanjeni. Prav prisrčen se nam je zdel pozdrav domačinov, ki so nam zaplesali in zapeli. Zvečer je bilo vzdušje sproščeno, še brez treme, tako da sem se konkretno naspala.
Zjutraj so bili občutki že nekoliko drugačni. Štart je bil vse bližje, meni pa so po glavi hodile tiste suhcene, dobro trenirane punce iz celotne Evrope. Samo med zadnjimi ne smem biti, sem si mislila. S tresočimi rokami sem si pripela štartno številko in spakirala opremo za na cilj. Ko smo se peljali z avtobusom, je trema izginjala. Ogrela sem se tako kot se vedno ogrejem, s puncami smo se še objele in zaželele srečo in že je počila pištola. V prvem delu na asfaltu sem skušala držati boljše mesto, saj sem vedela, da bo na ozki poti v klanec gneča. Štartale smo kar hitro, vse Slovenke smo bile bolj zadaj, nekje na 3/4 vseh tekmovalk. 
Vedela sem, da bo strmina moja. Ko se je dalo, sem švignila mimo tekmovalk, preveč energije za prehitevanje pa nisem hotela trošiti, saj iz izkušenj vem, da se to ne izplača. S hitro hojo v breg sem pridobivala mesto za mestom. Počutila sem se super, temperatura ozračja je bila ravno prava, srčni utrip pa je bil po občutku tik pod rdečim pragom, tam kjer mora biti. Vedela sem, da me zgoraj čaka še dolgih 5 km ravnine, kar ni moje področje. Tudi ta del sem odtekla solidno, po pričakovanjih pa sta me zgoraj prehiteli 2 tekmovalki. Tu me je s svojo pozitivno energijo vzpodbudila Ana Čufer, naša najboljša tekmovalka v mladinski kategoriji. Na progi sem pravzaprav zelo uživala s pozitivnimi mislimi na lepo uvrstitev. Napornih je bilo le zadnjih 500 m, ko smo se po nekaj metrih spusta morali povzpeti nekaj metrov nazaj gor. Na cilju je vsega konec, bila sem zelo zadovoljna z izidom, malo pa tudi ponosna sama nase, da je bil moj debitantski nastop uspešen, in da sem tudi na tako velikem prvenstvu uspela ohraniti trezne misli.
Popoldne smo s sotekmovalci uživali v naravnih bazenih ob obali, kjer ni manjkalo šal, smeha in vratolomnih skokov v vodo. Zvečer je sledila podelitev najboljšim, samopostrežna večerja, nato pa še žur pozno v noč.
Ob odhodu sem bila kar malo žalostna, da je vse to že za nami, saj smo se imeli res super. S sotekmovalkami sem se malo bolje spoznala, nasmejale smo se, izmenjavala izkušnje, dajale nasvete … za kar sem vsem zelo hvaležna in upam, da bomo še kaj podobnega doživeli skupaj. Vesela sem, da smo tekmovalke med seboj prijateljice, si med seboj pomagamo in da ena drugi privoščimo uspešen nastop brez ljubosumnosti, kot je značilno za nekatere druge športe. Vsem tekmovalcem čestitam za dobre nastope, izpostaviti pa velja predvsem Lucijo Krkoč, ki je med članicami zasedla 5. mesto!
Zahvaljujem se vsem, ki ste v soboto mislili name, za vzpodbudo, lepe želje, čestitke, navijanje, družbo … Predvsem pa se zahvaljujem Branku Perkotu in Petru Slatnarju, ki sta mi omogočila nastop na EP.
Karmen Klančnik 
