Poležavanje na plaži v vročini s pivom v roki? Mogoče za kakšen dan, sicer pa me za dopust bolj mika raziskovat v gore. Odločila sva se, da greva za en teden v Dolomite “feratat”. Pred odhodom sva predelala zemljevide in naštudirala najzanimivejše poti, da sva se lahko glede na vreme in trenutno utrujenost sproti odločala o zahtevnosti ture. Tako sva bila svobodna. Na pot sva se odpravila v dežju. Nakupila sva nekaj hrane, spakirala stvari, potem pa gasa! Že v Lienzu sva naletela na prvi zastoj na cesti, še več gužve pa sva zaradi začetka dopustov Italijanov in Avstrijcev pričakovala na prelazih in bolj obljudenih poteh. Za začetek sva se ustavila pri koči Auronzo pri Treh Cimah na višini 2320 m.
Točno takrat je dež ponehal in odpravila sva se okrog Treh Cim s podaljškom do koče Locatelli. Mogočne Cime so se misteriozno prikazovale izza megle. Pogled na njihove visoke stene je zares veličasten.
Pot pa je enostavna, primerna tudi za otroke, saj opravimo le približno 300 višinskih metrov. Midva sva za vse skupaj porabila približno tri ure. Ko sva prišla nazaj do koče, so na zadnjem ovinku kot naročeno testirali ferrarije in porscheje, katere sva si z veseljem ogledala. Za prvi dan je bilo dovolj. Skuhala sva si večerjo, prespala pa sva kar na prelazu na višini 2300 m. Malo pa naju je zeblo. Zjutraj sva zgodaj vstala in odšla na Torre di Toblin (2617 m). Gora je znana po zastojih, saj se nanjo odpravi ogromno ljudi. No, midva sva na srečo srečala le dva Francoza. Po uri pretežno ravninske hoje se začne zares. Preplezala sva 17 zanimivih lestev, ob tem pa sva opazila še ostanke lesenih lestev s prve svetovne vojne. Le kaj je vojakom bilo treba plezati po tistih skalah in tvegati svoja življenja?
Turo sva nato združila s še enim vzponom preko zajl in sicer skozi galerije (tunele) na Monte Paterno (2744 m). Zanimovo je, kako v 600 metrskem tunelu po stopnicah pridobiš skoraj 200 višinskih metrov.
Vrnila sva se po poličkah in rovih, zavarovanih z jeklenico. Spodaj se je v kolonah začelo vrstiti na stotine ljudi. Sledilo je še kosilo, in že sva se spustila v dolino, kjer sva si ogledala Misurinsko jezero in Cortino. Kako lepo se visoko v zrak dvigajo mogočne gore! Po ovinkih sva nadaljevala proti sedlu Giau, kjer so naju impresionirali pogledi na Averau in Nuvolau, ki v resnici sploh nista tako visoka in težka, kakor se zdi od spodaj. Turo sva imela za rezervo, v primeru, da nama zmanjka idej za naprej. Nadaljevala sva proti sedlu Fedaia, spotoma pa sva si z dragim vlakcem ogledala slap in nezanimivo sotesko. Škoda denarja … Zato pa je bil ob jezeru Fedaia toliko lepši pogled na Marmolado, njen ledenik in zahajajoče sonce. Po večerji sva zaspala v nekoliko toplejšo noč. Zgodaj zjutraj sva napadla najvišji vrh Marmolade – Punta Penia 3343 m, ki je hkrati tudi najvišji vrh Dolomitov. Napovedane gužve ni bilo, na poti sva bila celo sama in pomislila sem, da mogoče niso prave razmere za pot. Za vsak slučaj sva se o tem pozanimala v koči. Na vrh sva se podala po ferrati, kjer sva najprej prečila snežišče. Kljub temu, da ni videti nič posebnega, sva obula dereze in prijela cepin. Opazila sem, da imam poškodovane dereze in bi mi lahko spolzele s čevjla. Ah, saj ni kam pasti … Po snežišču sva nadaljevala po skalah, polepšanimi s skobami.
Ko sva prišla na greben, je bil vrh vse bližje in v slabih treh urah sva bila na vrhu. Kljub nekaj megle na vrhu je bil pogled navzdol proti jezeru čudovit!
Spust sva opravila po ledeniku. Na začetku je bil sneg mehak in dereze so zanesljivo prijele. Po nekaj metrih zajle sva prišla na ledenik. Opazila sva nevarne razpoke, ki jih je bilo treba preskočiti. Saj so široke le pol metra, toda če padeš vanjo, pa si takoj več kot 3 metre nižje! Položno prečenje ledenika ni bilo nevarno, zato sva se spustila v tek. Fino, odtrgal se mi je še en del dereze. Prišla sva do melišča, ki je izgledal super za hiter spust. Dereze dol, potem pa pogumen skok na melišče. Opa! Takoj sem po boku zdrsnila par metrov nižje. Spodaj je bil skrit led. Noge so se mi začele kar malo tresti. Naprej sva šla bolj previdno, že kmalu pa sva si nazaj obula dereze, ki sedaj niso bile več zanesljive. Že dobro, led je bil nekoliko stopljen, ponekod je spust olajšal mehak sneg, toda, ko sem želela cepin zapičiti v led, se ni zapičil več kot 2 cm. Potrebno bo bolj paziti! Na najstrmejšem delu je bilo nekaj metrov še bolj ledeno. Prvi je šel Janez. Zdrsnil je in se ustavil 3 m nižje. Sama sem šla z večjo pazljivostjo. Neuspešno. Tudi sama sem bila takoj nekaj metrov nižje, a na srečo sva se oba ustavila v mehkem snegu. Noge so se še bolj tresle, toda ledenik je bil premagan!
Še nekaj korakov po melišču in skalah, in že sva bila nazaj pri koči. Polno ljudi! Očitno se tamkajšnji turisti na pot podajajo šele opoldne. Janez se je do jezera peljal z vlečnico s košarami, jaz pa sem zadovoljna tekla po smučišču. Spodaj naju je čakalo sonce. Skuhala sva riž in se odpočila na travniku s pogledom na sam vrh. Pa sva ga! Popoldne sva se spustila v dolino ter si ogledala mesto Canazei. Čez sedli Sella in Gardena sva prišla na naslednjo točko, kjer sva prespala v topli noči. Na parkirišču naju je prijazno ogovoril gospod Ivan Šavs, ki nama je priporočil in opisal nekaj lepih tur. Zjutraj sva se podala na ferrato Brigata Tridentina do koče Cavazza. Zanimiva ferrata, sploh pa dolga z navpičnimi odseki, za poslastico na koncu pa prečiš viseči most.
Od koče sva se podala še na Cimo Pisciadu (2985 m). Razgledi so bili sicer megleni, a na čase se nama je odprl lep pogled na masiv Sella in njegov najvišji vrh Piz Boe. Tudi ta naju je mikal, a sva se raje odločila za spust, saj sva že tako opravila z nekaj več kot 1000 m višincev. Tudi tukaj sva pri spustu na običajni poti srečala ogromno ljudi; veliko od teh s slabo kondicijo in opremo. Na parkirišču nama je gospod Ivan ponudil vodenje po Tofanah, a sva zaradi napovedanega slabega vremena ponudbo odklonila. Vseeno nama je dal precej uporabnih napotkov in idej za izlete. Popoldan sva se preko Corvare odpravila nazaj proti sedlu Falzarego. Ob sončnem zahodu sva si ga ogledala. Noč je bila najtoplejša do sedaj. Ob slabi napovedi je bil plan tak, da vstaneva zgodaj in v primeru lepega vremena osvojiva ferrato Tomaselli in vrh Cima Fanis Sud (2980 m), ki velja za eno najtežjih ferrat v Dolomitih. Dež je začel že zgodaj. Slabo vreme sva izkoristila za dopoldansko poležavanje, potem pa sva ob kavi sklenila, da se v palerinah podava na ogled muzeja na prostem, ki po večini poteka v tunelih – vojaških rovih, ki so jih leta 1917 v štirih mesecih izkopali Italijanski vojaki. Zanimivo, tunel je dolg več kot en kilometer, v njem pa se po stopnicah povznemo za slabih 300 višincev. Vmes so stranski rovi, kjer je razstavljeno in opisano, kako so se tam vojskovali. Spet sva opravila kar dobro turo s 600 m višine. Dan je bil dolg in mrzel, še bolj pa naju je zeblo ponoči, ko sva spala le pri šestih stopinjah! Zjutraj je bilo mrzlo in vetrovno, ob pogledu na zasnežene Tofane pa sva dvomila , da bova tisti dan osvojila vrh. Janez je bil večji optimist. Kmalu sva bila na sedlu, kjer se je umiril še veter, sonce pa je stopilo oblake. Ferrata poteka zadaj po senčnem delu. Že tako je težka, poleg tega pa nama je vzpenjanje oteževal sneg in led na jeklenicah. Šla sem prva in z vponkami drzala led z njih, da ni preveč drselo. Zaradi tega je bil vzpon še bolj vznemirljiv, mene pa je postajalo strah, saj nisva vedela, kaj naju čaka zgoraj, spust po tej strmi ferati pa bi bil nevaren.
Kmalu sva prešla na sončno stran, vrh je bil blizu. Kako lepi razgledi so naju pričakali na vrhu! Na vse strani so bile videti mogočne gore in prav vse so naju vabile k sebi. Čudovito! 
Spustila sva se po lažji ferati, na sedlu pa sva se odločila, da še nimava dovolj in da bova nadaljevala pot proti koči Lagazuoi. Z gondolo se je na vrh pripeljalo ogromno ljudi, oblečenih v kavbojke ali oblekice in obute v petke. Midva sva bili v športni opremi pravi izjemi. Spustila sva se po zanimivi poti, kjer je bilo nekaj ostankov rovov, ki so jih neuspešno kopali Avstrijski vojaki. Na poti naju je čakal še zanimiv most. Spet sva opravila popolno turo, za katero sva porabila dobrih pet ur. Z dobrimi spomini sva se odpravila nazaj domov. Dolomiti te nedvomno očarajo in skoraj zasvojijo. Ob še zadnjih pogledih na te mogočne gore sva že kovala načrte za naslednje podvige. Definitivno je bil to eden najinih boljših dopustov, osvojila sva veliko vrhov, taborniško potovanje pa je s seboj prineslo ogromno novih doživetij. Priporočam vsem!
Karmen Klančnik 