V petek zvečer sem se udeležila tradicionalnega turnosmučarskega tekmovanja v Avstriji v Saalbachu. Tekmovanje je zelo množično, saj nas je bilo na štartu nekaj več kot tisoč. Tekmovalci smo lahko nastopili v vzponu s 1000 m višinske razlike, “tour-u”, kjer je potrebno opraviti z 2000 m vzpona in prav toliko spusta, ali na maratonu s približno 3000 m vzpona in spusta, ki večinoma potekajo po smučišču. Sama sem nastopala na tour-u.
Z Nejcem sva se k severnim sosedom odpravila že v četrtek popoldan, se namestila v hotel, se spočila, naslednji dan dopoldan pa sem šla pretegnit noge ter pogledat začetni in končni del trase. Na štartno mesto sem se odpravila že pol ure prej, da sem si med tako množico zagotovila dober položaj. 
Štart je bil miren, ne prehiter in brez prerivanja. Prvih 500 m smo skozi mesto pretekli v pancerjih, na smučišču pa vpeli smuči. Ker je prvi vzpon zelo strm, podlaga pa ne ponuja prav dobrega oprijema, je večina tekmovalcev uporabila srenače, jaz pa sem zaupala mojim širšim turnim kožam. Teren se je kmalu postavil zelo pokonci, pa mi je začelo drseti nazaj. Nisem videla druge možnosti, kot da snamem smuči in nadaljujem peš, da ne bi izgubila preveč moči. Na sredini sem za kratek čas spet vpela smuči, za naprej pa bi lahko izbrala položnejši del smučišča, a sem raje ponovno snela smuči in šla peš po strmejšem delu. Na vrhu so nas navijači pričakali v špalirju, kar mi je dalo še nekaj motivacije. Sledil je kratek spust kar s kožami, nato kratek vzpon, potem pa smo s čelnimi svetilkami odsmučali 1000 m nižje. Spusti so moja šibkejša točka, a tokrat sem letela kot sneta sekira in pri tem zelo uživala. Vozila sem tako hitro, da sem spregledala križišče z velikimi oznakami in nadaljevala kar po trasi maratona, česar sem se zavedala šele pri naslednjem vzponu. Bila sem tako zmedena, da nisem vedela kaj storiti in sem kar nadela kože na smuči. Eden od kontrolorjev me je usmeril 150 m nazaj, kjer sem zavila na desno. Do tja sem tekla s smučmi v rokah, naprej pa oddrsala v skate tehniki, a je šlo s kožami seveda zelo počasi. Sledil je tek skozi mesto, na drugi strani pa smo ponovno krenili v breg. 
Tam so me ponovno ustavili organizatorji in zahtevali, da kože snamem s smuči in jih ponovno nadenem, saj se menjavo lahko opravi le na tem mestu. V jezi sem nadaljevala z vzponom, a očitno mi je to koristilo, saj sem kar prehitevala tekmovalce pred seboj, vzpon pa se mi je zdel izjemno lahek. Spet je sledil kratek, a hiter spust s kožami in nato kratek vzpon. Na zadnjem spustu sem ponovno zelo uživala, v cilj pa sem se pripeljala izjemno vesela in zadovoljna, saj sem kljub vsem zapletom opravila s progo v zelo dobrem času. Še bolj so me razveselili kriki navijačev in napovedovalci, ki so mi povedali, da sem zmagala! In to s 3 minutno prednostjo.
Sledila je večerja, druženje in pozna podelitev, naslednji dan pa sva se spočita odpravila domov.
Karmen Klančnik 