Zastopati reprezentanco v gorskih tekih in se pomeriti z najboljšimi na svetu? Mislim, da je to velika želja marsikoga, zato sem vesela, da sem bila lahko del te zanimive in pozitivne izkušnje, iz katere sem se ponovno veliko naučila.
Svetovno prvenstvo je potekalo v Bolgariji, v mestecu Sapareva Banya in gorski verigi Rila. Tja smo prišli s tresočo vožnjo v zraku in s slalomom mimo lukenj po tamkajšnjih cestah. Mesto, nastanitev, prehrana in organizacija pa nas je po nič kaj obetavnih pripovedih tistih, ki so tam že bili, zelo pozitivno presenetila.
Že na ogledu proge v soboto sem vedela, da bo težko, saj je bila proga zelo položna, kar meni ne ustreza preveč. Na dan tekme so bile razmere idealne za tek. Ne prevroče in suho. Štart je bil hiter, česar pa sama – verjetno zaradi adrenalina nisem občutila, saj se mi je zdelo, da gremo počasi. Želela sem si izboriti dobro mesto in se skušati tam zadržati. Skozi gozd mi je šlo zelo dobro, ko pa smo pritekli na položno traktorsko pot, le-te ni in ni bilo konec, a sem jo vseeno odtekla v solidnem tempu. Ta del mi je pobral kar nekaj energije, potem je pa le na vrsto prišlo nekaj metrov strmine. V cilj sem prišla na 47. mestu, kar je nekaj takega, kot je bilo od mene pričakovano. Z rezultatom sem zelo zadovoljna, saj sem dala vse od sebe, kar je popoldne potrdila močna utrujenost. Čas po tekmi smo izkoristili za kratko raziskovanje pogorja in ogled njegovih sedmih jezer.
Pred tekmovanjem sem bila v dvomih, če bi se tega dogodka sploh udeležila, saj zahteva kar nekaj priprav (več psihičnih kot fizičnih), prav tako je pred takim nastopom prisotna huda trema. Taka tekmovanja te najprej nekoliko podrejo, ker si postavljen na realna tla, toda te zraven naredijo močnega, še bolj pripravljenega za prihodnost. Važne so pridobljene nove izkušnje, sam pa se odločiš, če jih boš sprejel. Spoznala sem nove kraje, nove zanimive ljudi, s katerimi smo se skupaj nasmejali do solz, hkrati pa se tudi skupaj tresli od treme. Hvala vsem za lepe štiri dni. Se že veselim novih izzivov, ki me čakajo jeseni!
Karmen Klančnik 