Tek na Šmarno goro pri meni nikoli ni zasedal pomembnejšega mesta, saj se zaradi konfiguracije terena, ki vsebuje veliko položnih odsekov, nisem mogla približati najboljšim. Teči na tej 10 km dolgi trasi s 700 m pozitivnih in 300 m negativnih višincev mi nikoli ni bilo v užitek. Toda to je finalna tekma, ki šteje za točke svetovnega pokala, prav tako šteje za točke slovenskega pokala in se spodobi, da jo vsako leto zapišem na koledar tekmovanj. Tako tudi letos nisem pričakovala veliko, cilj je bil le preteči progo v podobnem času kot lani. Prav tako je bil za menoj kar naporen teden in sem se že na štartu počutila rahlo utrujeno.
Na štartu sem opazila le dve dobri tekmovalki iz tujine, kar je pomenilo, da se bomo za tretje mesto udarile Slovenke. Po poku pištole sem ubrala zelo hiter tempo, poleg mene pa je nepričakovano tekla Manca, sicer smučarska tekačica. Po ravnini ji je bilo kar težko slediti, ko pa smo prišli do “skal”, sem prevzela narekovanje tempa. Do vrha Grmade sem si pridobila nekaj metrov prednosti, prav tako na tehničnem spustu, ko pa se je proga obrnila nazaj, sem Manco ponovno opazila kmalu za menoj. Vedela sem, da bo šlo na tesno, zato časa za počitek ni bilo. Bilo je izjemno težko, noge so bile težke in so hotele že malo po svoje, toda glava mi je narekovala, naj vztrajam in še malo dodam, saj se mi je smejalo tretje mesto. Zadnjega ravninskega odseka po travniku kar ni bilo konca. Sledil je še makadam, kjer so me kriki navijačev kar ponesli proti vrhu. Zelo sem bila vesela, ko sem tolikokrat zaslišala svoje ime in spodbudne besede. Hvala vam! Ko sem zavila okrog cerkve, kjer je sledilo le še 100 m do cilja, sem vsa izmučena razmišljala, kako z veseljem se bom skozi cilj zakotalila na tla in se nadihala zraka … Toda takrat sem se zavedala, da mi je uspelo nekaj izjemnega – doseči tretje mesto na Šmarni gori. Tako sem našla še nekaj moči in z dvignjenimi rokami skočila skozi cilj, zraven pa še “zavriskala”.
Malo mi je bilo žal, da se mi je takoj po teku mudilo v službo in zato nisem mogla ostati na podelitvi in druženju. Vseeno je sledilo še nekaj intervjujev in slikanja, in zelo sem bila vesela, da sem lahko počakala vsaj na “flower ceremony”, kjer sem na podelitvenem odru stala skupaj z mnogokratno svetovno prvakinjo Andreo Mayr in odlično italijansko tekačico Alice Gaggi. Kasneje sem izvedela še, da sem v skupnem seštevku svetovnega pokala po lanskem četrtem zasedla odlično šesto mesto. Razlika je bila le v tem, da sem lani nastopila na štirih tekmah, letos pa le na dveh. Prav lepa hvala vsem navijačem za navijanje, čestitke in druženje ter seveda čestitke vsem sotrpinom, ki ste včeraj opravili s to zahtevno traso!
Članek v Dnevniku: https://dnevnik.si/1042752093/sport/ostali-sporti/drugi-sporti/mamu-za-tri-sekund-zgresil-rekord-smarne-gore
Karmen Klančnik 