Storžič vertikal kilometer, 25. 9. 2016

Ja, padel je! Nov ženski rekord na progi Storžič vertikal kilometer. To je nekaj zame, na takih strminah sem najbolj doma, včeraj pa sem si dokazala, da je bil moj trud poplačan.

Kaj je že vertikal kilometer? To je gorsko-tekaško tekmovanje, kjer moramo tekači premagati 1000 m višinske razlike, proga pa naj bi bila horizontalno merjeno čim krajša. Na Storžiču ta dolžina znaša le 2, 3 km, kar pomeni, da je med najkrajšimi na svetu. Tu tekaški korak bolj malo pride v poštev, treba je ubrati močan pohodniški korak. Da pa ni vsa moč v nogah, še kako prav pridejo palice.

Skoraj ne upam si napisati, da sem se te tekme udeležila prvič. Mogoče sem se bala “kronometrskega” štarta, toda včeraj sem dokazala, da znam odlično nastopiti tudi, če mi nobena od tekmovalk ne diha za vrat. Pogoji za tek so bili naravnost odlični. Suho, ne pretoplo in jasno vreme z lepimi razgledi. Sama sem štartala zadnja od ženskih predstavnic. Zapodila sem se v breg in lovila tekmovalke pred seboj. Moj tempo je bil zelo hiter, saj sem prvih 200 višincev premagala v 7 min in 20 sec, kar je v primerjavi z vzponom na Planiško velikanko zelo hitro, le da tu tekma še zdaleč ni bila končana. Do polovice sem prehitela vse tekmovalke, ki so štartale pred menoj. Vmesni čas je tu pokazal 20 min in 20 sec, kar je pomenilo, da je tempo še vedno zelo visok. Kasneje me je zdelalo sonce, ki se je pravokotno uprlo na travo, po kateri smo tekli in komaj sem čakala, da pridem na greben, kjer vedno zapiha veter. Bilo je težko, a sem vztrajala do vrha, kjer sem po dolgi tišini le zaslišala nekaj navijačev. Pogled na štoparico ob koncu mi je še dodatno narisal nasmeh na obraz. Za nekaj sekund sem se ulegla na tla, nato pa šla navijat za sotekmovalke. Ob tako lepih razgledih smo se vsi skupaj podali še na vrh Storžiča. Prav čudovit dan smo imeli! Na vrhu pa sem ponovno spoznala nekaj pozitivcev, ki so mi še dodatno polepšali dan. V dolini je sledilo kosilo in razglasitev rezultatov, kjer nas je Nejc razveselil z bogatimi nagradami. Vse pohvale organizatorju in pomagačem. Naslednje leto se zagotovo vrnem.

Tekma je bila seveda težka, a sem v tem zelo uživala. Naslednji teden me čaka nekaj še težjega – tek na Šmarno goro. Potrudila se bom po svojih najboljših močeh, a dobrega rezultata zaradi konfiguracije terena, ki mi ne ustreza, ne morem pričakovati. Veliko motivacijo in željo pa imam nastopiti še na zadnjem VK v Limone-ju sredi oktobra, kjer bi se rada pomerila z najboljšimi na svetu.

Pred Reisseckom dvakrat na Storžič

En dan po tekmovanju na Čaven sem si vzela prost dan, naslednja dva dneva pa sta bila rezervirana za nabiranje višine in pripravo nog na dolg in strm vzpon po skoraj 9000 stopnicah, ki vodijo ob zobati gorski železnici. Tu bo namreč 30. maja potekalo tekmovanje po principu kronometra.

V torek sem svoj trening začela nad Bašljem in šla po najbolj strmi poti na Storžič. To je lovska pot, kjer sem opravila slabih 1400 metrov višinske razlike, pot pa je skoraj ves čas zelo strma. V sredo pa sva z Janezom štartala v Povljah, šla do Velike Poljane, od tam pa čez Psico na Storžič. Ta pot je malo daljša, počasnejša in ponekod je treba poplezati. Opravila sva nekaj več kot 1500 m višinske razlike. Spust sva opravila mimo Javornika.

Noge so po dveh dneh kar malo utrujene, sploh zaradi spustov in strmih vzponov. Sledi 2 dni tekaškega počitka, v soboto pa napadam 9000 stopnic, kjer bomo opravili le nekaj več kot 3 dolžinske kilometre in več kot 1500 m vzpona. Ker se mi prejšnja leta za las ni izšlo s stopničkami, letos ciljam na vsaj tretje mesto med ženskami.