Nočnega vzpona na Svete Višarje sem se udeležila že tretjič. Dve leti nazaj je bilo to moje prvo turnosmučarsko tekmovanje v tujini, kjer je nastopilo veliko število tekmovalcev. Takrat sem prišla na cilj kot prva ženska, kar mi je dalo veliko motivacijo za naprej. Proga poteka po romarski poti, proti vrhu zavije na smučišče, nato pa se spusti skozi slikovito vasico na vrhu Višarij. V malo manj kot 6 km smo se povzpeli za 1000 višinskih metrov.
Tudi tokrat je bila udeležba kar množična. Na štartu sem se postavila v prvo vrsto in v boju za dobro pozicijo, začela s hitrim tempom. Čeprav sem med tekmovanjem dala vse od sebe, ni bilo čutiti prave tekmovalne moči. Spodaj je rosilo, namočilo progo, proti vrhu pa je začel padati sneg, kar je pomenilo, da se nam je na kožah začel nabirati sneg. Kože v tem primeru ne drsijo, zato je tempo upadel, moči pa sem porabila več. Na vrhu v vasici mi je končno uspelo zbiti sneg s kož, da sem se lahko spustila navzdol mimo hiš. V cilj sem prišla druga. S tem rezultatom sem zadovoljna, in prepričana sem, da se bom na Višarje še vrnila, saj je poseben čar nastopati ob baklah s čelnimi svetilkami v tako čudoviti pokrajini. Prav ta lepota in bližina slovenske meje vsako leto privabi kar nekaj slovenskih tekmovalcev. 
V nedeljo smo tekmovali za točke slovenskega pokala na Španovem vrhu. V dveh vzponih in spustih se je nabralo dobrih 700 višinskih metrov. Občutkov ni bilo pravih, prav tako ne samozavesti pri smučanju navzdol. Upam, da se pravi občutki kmalu povrnejo, saj me konec tedna (18. – 20. 3.) čaka zaključek svetovnega pokala v turnem smučanju. Nastopila bom v vseh treh disciplinah (vertikal, klasika in šprinti). Z dvignjeno glavo naprej!
Karmen Klančnik 