Pretekli vikend sem se udeležila še zadnjih tekmovanj, ki so štela za točke svetovnega pokala. Na sporedu so bile vse tri discipline – vertikal, klasika in šprinti. Z Nejcem sva se v Fraboso Sottano odpravila že dan prej, saj se je po sedmih urah vožnje pametno razhoditi in spočiti. Večja količina novozapadlega snega in lepo sončno vreme je napravilo prečudovito kuliso v tamkajšnjih gorah.
Štart vertikalne tekme je bil ob pozni 11. uri. Sončno vreme brez oblakov je napovedovalo visoke temperature, zato sem se odločila da nastopim le v kratki majici, saj v pravilih ne piše, da je dres obvezna oprema. Sodniki so mi na štartu dali vedeti, da to ne bo mogoče. Seveda pa to ni veljalo za najboljše tekmovalce (npr. za Kiliana). Tako je teklo s čela kot bi poleti tekel ob obali. Od štarta do cilja sem se borila do zadnjih atomov moči, ampak na žalost se je tu pokazala utrujenost s prejšnjih tekmovanj in s tem padec motivacije za napornejše treninge. Z 12. mestom sem vsekakor zadovoljna, toda vem, da sem se sposobna vriniti v deseterico.
Popoldan sva si šla pogledat traso sobotne individualne tekme, kjer mi je na razritem snegu ponovno počila smučka. Tako sem štartala z nekoliko daljšimi in težjimi smučkami. Tokrat je bil štart že ob 8. uri. Za razliko od prejšnjega dne, smo štartale v zmernem tempu, saj smo vedele, da proga ni prav kratka; 2 kroga s štirimi položnimi vzponi in spusti ob smučišču. Sneg ni bil več tako puhast kot dan prej, saj ga je sonce stopilo, ponoči pa se je ponekod naredila zoprna skorja. Tako so bile razlike na spustih še večje. Tekmovalke so kar švigale mimo mene, na vzponih pa sem jih dohitevala. Ob vzponu na najvišjo točko je bil moj zaostanek že precejšnji in zadnji težji in daljši spust je botroval k odstopu. Moči so kar izpuhtele. Da je bila tekma res dolga in težka so potrdili tudi končni rezultati, ki so pokazali, da je odstopilo kar nekaj tekmovalcev.
Na nedeljskih šprintih je bilo treba iz sebe iztisniti vse kar je ostalo. Po četrtfinalnem nastopu v Švici sem bolje vedela, kako se lotiti šprintov. Še hiter ogled proge, nato pa 4 minute gasa na polno. Z nekaj manjšimi napakami sem naredila kar dober čas. Za nastop v polfinalu so mi zmanjkale le 3 sekunde oz. eno mesto. 13. mesto se ne sliši tako slabo! Ta disciplina je zelo zanimiva in mislim, da z nekaj več tehničnega treninga naslednje leto lahko pridem dosti višje.
Tako, turnosmučarska sezona je zame zaključena. Uvodna sezona v svetovnem pokalu je 
bila kar naporna, tako fizično, sploh pa psihično. Zadovoljna sem, da sem lahko svoje sposobnosti preizkusila med najboljšimi na svetu in si tako nabrala dragocene izkušnje. 9. mesto na vertikalu, 13. in 14. mesto na šprintih in 14. mesto na klasiki je zelo dobra uvrstitev! Vsem vam bi se rada zahvalila za podporo in vzpodbudne besede, Planinski zvezi Slovenije za plačane štartnine in nočitve, La Sportivi za vrhunsko opremo in Nejcu Kuharju za prevoze, potrpežljivost in nasvete.
Sedaj si bom privoščila vsaj en mesec konkretnega počitka, premislila kaj se še da izboljšati in do konca napisala diplomsko nalogo. Vendar to ne pomeni, da bom prenehala smučati. Pravo uživanje v gorah se je praktično ravno začelo!
Karmen Klančnik 