Zastopati reprezentanco v gorskih tekih in se pomeriti z najboljšimi na svetu? Mislim, da je to velika želja marsikoga, zato sem vesela, da sem bila lahko del te zanimive in pozitivne izkušnje, iz katere sem se ponovno veliko naučila.
Svetovno prvenstvo je potekalo v Bolgariji, v mestecu Sapareva Banya in gorski verigi Rila. Tja smo prišli s tresočo vožnjo v zraku in s slalomom mimo lukenj po tamkajšnjih cestah. Mesto, nastanitev, prehrana in organizacija pa nas je po nič kaj obetavnih pripovedih tistih, ki so tam že bili, zelo pozitivno presenetila.
Že na ogledu proge v soboto sem vedela, da bo težko, saj je bila proga zelo položna, kar meni ne ustreza preveč. Na dan tekme so bile razmere idealne za tek. Ne prevroče in suho. Štart je bil hiter, česar pa sama – verjetno zaradi adrenalina nisem občutila, saj se mi je zdelo, da gremo počasi. Želela sem si izboriti dobro mesto in se skušati tam zadržati. Skozi gozd mi je šlo zelo dobro, ko pa smo pritekli na položno traktorsko pot, le-te ni in ni bilo konec, a sem jo vseeno odtekla v solidnem tempu. Ta del mi je pobral kar nekaj energije, potem je pa le na vrsto prišlo nekaj metrov strmine. V cilj sem prišla na 47. mestu, kar je nekaj takega, kot je bilo od mene pričakovano. Z rezultatom sem zelo zadovoljna, saj sem dala vse od sebe, kar je popoldne potrdila močna utrujenost. Čas po tekmi smo izkoristili za kratko raziskovanje pogorja in ogled njegovih sedmih jezer.
Pred tekmovanjem sem bila v dvomih, če bi se tega dogodka sploh udeležila, saj zahteva kar nekaj priprav (več psihičnih kot fizičnih), prav tako je pred takim nastopom prisotna huda trema. Taka tekmovanja te najprej nekoliko podrejo, ker si postavljen na realna tla, toda te zraven naredijo močnega, še bolj pripravljenega za prihodnost. Važne so pridobljene nove izkušnje, sam pa se odločiš, če jih boš sprejel. Spoznala sem nove kraje, nove zanimive ljudi, s katerimi smo se skupaj nasmejali do solz, hkrati pa se tudi skupaj tresli od treme. Hvala vsem za lepe štiri dni. Se že veselim novih izzivov, ki me čakajo jeseni!
Tekmovalno turno smučanje je težak šport, a obenem ponuja velike užitke v gorah, zato nadvse rada treniram, motivacije pa nikoli ne zmanjka. Ob vztrajnosti vsako leto forma nekoliko zraste, zato sem se odločila, da letos nastopim na tekmah svetovnega pokala in na evropskem prvenstvu. Prvega tekmovanja SP se nisem udeležila zaradi oddaljenosti in nastopa na Mountain attacku, druga tekma pa je bila na sporedu pretekli vikend v Italiji v Albosaggii. Udeležili smo se jo trije Slovenci, Nejc, Mike in jaz.
Odpravili smo se v petek zjutraj, se nastanili in šli pogledat progo za individualno tekmovanje. Tudi tam imajo težave s pomanjkanjem snega, zato smo prvi vzpon in končni spust opravili po travi s smučkami na nahrbtniku. 100 m višje smo našli nekaj snega po cestah in gozdnih poteh. Pogledat smo si šli prvi vzpon in zadnji spust. Snega je bilo tako malo, da sem bila zelo razočarana in presenečena, da svetovno prvenstvo lahko sploh poteka v takšnih pogojih. Pri spustu je pod smučmi močno škripalo. Skoraj sem že obupala in dvomila, da bom tekmo sploh končala s celimi smučkami, a sem si rekla, da sem prišla tekmovat in uživat, kar bo, pa bo.
Zjutraj je bilo kar nekaj stopinj nad ničlo. Ob ogrevanju mi je bilo v čast srečati najboljše tekmovalce sveta. Pištola je počila in zagnali smo se v breg. Tempo je bil hiter, vsi smo se borili za dobro pozicijo, zato je bil zame težak samo prvi vzpon, v nadaljevanju pa sem na vzponih le še pridobivala mesta. Tudi spuste sem presenetljivo dobro speljala, zmotil me je le padec na luknjastem terenu. Višje zgoraj je bilo že vec snega, ki se mi je nabiral med smuči in kože, zato sem jih skoraj izgubila. 
Časa za menjavo pa seveda ni bilo. Tudi strm in težak spust iz 2300 m sem odpeljala lepo in po pameti. Nekaj časa sem izgubila pri menjavah in na ravnini. V cilj sem se pripeljala vesela in zadovoljna, pri spustu “na peš” pa sem prehitela še dve tekmovalki in tako končala na 14. mestu, kar pomeni zlata sredina.
V kvalifikacijah smo štartali posamično, na 20 sekund. Zdelo se mi je, da grem hitro, tudi na menjavah nisem imela večjih težav, občutek je bil dober. Semafor v cilju pa je kazal drugače – končala sem namreč na predzadnjem mestu. Večjega razočaranja ni bilo, na progi sem uživala, za naprej pa vem, da bo treba na menjavah bolj pohiteti. Z veseljem sem si ogledala se iztek tekmovanja.
Karmen Klančnik 