Začelo se je epično, nadaljuje se resneje – s tekmovanji v svetovnem pokalu. Prva postaja je bila žepna državica Andora, kamor smo se odpravili z letalom. Po lanskih negotovih občutkih na individualnih tekmah ob koncu sezone, sem le dobila nekaj več samozavesti in nastopila tudi na klasiki. Po pregledu proge se je odločitev izkazala za pravilno. Klasika je le kraljevska disciplina v turnem smučanju, tokratna trasa pa je bila nasploh zanimiva, v slikovitih visokih gorah z odprtim terenom, veliko menjavami, odseki na “peš” in z uporabo derez.
Tako je v soboto na hladnih 2200 metrih počila štartna pištola. Kljub visokim obratom se pri prvem vzponu prsti na rokah niso hoteli ogreti, toda potem se je začelo dogajati. Prvi letošnji spust po celem snegu sem odpeljala presenetljivo dobro, suvereno in noge niso prav nič zapekle. Nato cik-caki; na stmem terenu so bili bolj podobni visokim stopnicam, “pešak” po grapici navzgor in tek z derezami čez grebenček. Tu sem izgubila dve dragoceni mesti, saj se mi je dereza dvakrat odpela. Sledil je strm spust po trdem terenu, kratek vzpon in črta pa smučišču še do zadnje grape, kjer smo ponovno pripeli smuči na nahrbtnik. Kakšne zanimive misli se v teh obratih pletejo po glavi, lahko bi napisala célo knjigo. Škoda, da se teh občutkov ne da posneti, saj so res nekaj posebnega in neverjetnega, kot bi bil v drugi dimenziji, na žalost pa se jih po tekmi ne spominjaš več. Razmišljaš kako trpiš, kako te vse boli in zakaj neki je človek tako trmast, da muči samega sebe, hkrati pa je nepopisljivo lepo, vesel in hvaležen si, da lahko nastopaš v svetovni eliti, da si tako daleč od doma in udobja; in ta občutek te žene in žene dlje … No, še nekaj zatikanja z derezami in zadnji spust v cilj. Zadovoljna in nasmejana na 22. mestu.
V nedeljo je sledila še vertikalna tekma s 730 metri višine po smučišču navzgor. Od štarta do cilja je veljala le surova moč, časa za popuščanje ni bilo. Zame so bile temperature malce previsoke. Končala sem na 19. mestu, s čimer ne morem biti ravno zadovoljna. Ves čas sem tekmovala z občutkom zategnjene ročne zavore. Obrati na maksimumu, noge se pa niso hotele prav hitro premikati. Vzrok? Prehlad, višina, slaba prehrana …? Izgovorov ni. V danem trenutku sem dala vse moči od sebe in to je tisto kar šteje! Časa za analizo je še dovolj, zato sem z razpletom zadovoljna. Bila je poučna izkušnja in lepa popotnica za naprej; že čez slab mesec nas v Transcavallu čaka svetovno prvenstvo, kjer bom nastopila v šprintih in vertikalu. Ni daleč, zato vabljeni navijat!
Štart vertikalne tekme je bil ob pozni 11. uri. Sončno vreme brez oblakov je napovedovalo visoke temperature, zato sem se odločila da nastopim le v kratki majici, saj v pravilih ne piše, da je dres obvezna oprema. Sodniki so mi na štartu dali vedeti, da to ne bo mogoče. Seveda pa to ni veljalo za najboljše tekmovalce (npr. za Kiliana). Tako je teklo s čela kot bi poleti tekel ob obali. Od štarta do cilja sem se borila do zadnjih atomov moči, ampak na žalost se je tu pokazala utrujenost s prejšnjih tekmovanj in s tem padec motivacije za napornejše treninge. Z 12. mestom sem vsekakor zadovoljna, toda vem, da sem se sposobna vriniti v deseterico.
Popoldan sva si šla pogledat traso sobotne individualne tekme, kjer mi je na razritem snegu ponovno počila smučka. Tako sem štartala z nekoliko daljšimi in težjimi smučkami. Tokrat je bil štart že ob 8. uri. Za razliko od prejšnjega dne, smo štartale v zmernem tempu, saj smo vedele, da proga ni prav kratka; 2 kroga s štirimi položnimi vzponi in spusti ob smučišču. Sneg ni bil več tako puhast kot dan prej, saj ga je sonce stopilo, ponoči pa se je ponekod naredila zoprna skorja. Tako so bile razlike na spustih še večje. Tekmovalke so kar švigale mimo mene, na vzponih pa sem jih dohitevala. Ob vzponu na najvišjo točko je bil moj zaostanek že precejšnji in zadnji težji in daljši spust je botroval k odstopu. Moči so kar izpuhtele. Da je bila tekma res dolga in težka so potrdili tudi končni rezultati, ki so pokazali, da je odstopilo kar nekaj tekmovalcev.
Na nedeljskih šprintih je bilo treba iz sebe iztisniti vse kar je ostalo. Po četrtfinalnem nastopu v Švici sem bolje vedela, kako se lotiti šprintov. Še hiter ogled proge, nato pa 4 minute gasa na polno. Z nekaj manjšimi napakami sem naredila kar dober čas. Za nastop v polfinalu so mi zmanjkale le 3 sekunde oz. eno mesto. 13. mesto se ne sliši tako slabo! Ta disciplina je zelo zanimiva in mislim, da z nekaj več tehničnega treninga naslednje leto lahko pridem dosti višje.
bila kar naporna, tako fizično, sploh pa psihično. Zadovoljna sem, da sem lahko svoje sposobnosti preizkusila med najboljšimi na svetu in si tako nabrala dragocene izkušnje. 9. mesto na vertikalu, 13. in 14. mesto na šprintih in 14. mesto na klasiki je zelo dobra uvrstitev! Vsem vam bi se rada zahvalila za podporo in vzpodbudne besede, Planinski zvezi Slovenije za plačane štartnine in nočitve, La Sportivi za vrhunsko opremo in Nejcu Kuharju za prevoze, potrpežljivost in nasvete.
Tudi tokrat je bila udeležba kar množična. Na štartu sem se postavila v prvo vrsto in v boju za dobro pozicijo, začela s hitrim tempom. Čeprav sem med tekmovanjem dala vse od sebe, ni bilo čutiti prave tekmovalne moči. Spodaj je rosilo, namočilo progo, proti vrhu pa je začel padati sneg, kar je pomenilo, da se nam je na kožah začel nabirati sneg. Kože v tem primeru ne drsijo, zato je tempo upadel, moči pa sem porabila več. Na vrhu v vasici mi je končno uspelo zbiti sneg s kož, da sem se lahko spustila navzdol mimo hiš. V cilj sem prišla druga. S tem rezultatom sem zadovoljna, in prepričana sem, da se bom na Višarje še vrnila, saj je poseben čar nastopati ob baklah s čelnimi svetilkami v tako čudoviti pokrajini. Prav ta lepota in bližina slovenske meje vsako leto privabi kar nekaj slovenskih tekmovalcev. 
Na pustni vikend se je v Švici v majhni vasi Les Marecottes odvijalo evropsko prvenstvo in 3. krog svetovnega pokala v turnem smučanju. Tja smo se z avtom odpravili Nejc, Mike, Iztok in jaz. Kot majhni in revni državi so nam organizatorji ponudili brezplačna ležišča in tuše v zaklonišču, ki je bilo sicer temno in na prvi pogled nekoliko strašljivo, a je bilo zelo udobno in mirno, imeli smo vse, kar smo potrebovali. V petek je bila na sporedu individualna tekma, v soboto vertikalna, v nedeljo pa šprint. Ko smo prispeli, nas je v gorah pričakala pravljica s kar nekaj centimetri novega snega. V četrtek smo šli preverit teren, se spočili in pripravili na tekmovanja.
Za individualno tekmo sem bila zelo dobro pripravljena tako fizično kot psihično. Štartala sem zelo dobro, bila sem močna, zmotilo me je le pretoplo vreme. Na koncu prvega vzpona sem bila med najboljšo deseterico, a je bil na žalost spust po svežem, mehkem in razritem snegu zame pretežak. Noge so bile prehitro utrujene, zato sem vozila počasi in preveč po pameti. Na vzponih sem pridobivala, sledilo je tudi nekaj zanimivih »pešakov« po strmih terenih. Na spustih sem si vzela preveč časa, zato boljšega mesta od 21. nisem mogla zasesti. Z nastopom nisem zadovoljna, kljub težki tekmi pa sem uživala v borbi z najboljšimi tekmovalkami sveta v lepi sončni kulisi. 
Največ sem pričakovala od vertikalne tekme, saj šteje le surova moč in vzdržljivost, tehnika je sekundarnega pomena. Ker je bilo na štartu premalo prostora za skupinski štart, smo tekmovali po principu kronometra na 20 sekund. Štartala sem zelo dobro in kar v teku že kmalu prehitela dve tekmovalki, kar mi je dalo še večjo motivacijo. Do vrha sem držala močan, enakomeren tempo, s srčnim utripom na maksimumu. Semafor je na koncu pokazal 9. mesto, s čimer sem zelo zadovoljna!
Na nedeljskem šprintu se nas je na štartu pojavilo kar 35 deklet. Cilj je bil popraviti slab rezultat s prejšnjega svetovnega pokala. V kvalifikacijah sem naredila nekaj drobnih napak, a sem se suvereno prebila v četrt finale, kjer sem v skupini šestih štartala s petim rezultatom, skupaj z najboljšo Laetitio Roux. Izbrala sem si dobro štartno mesto, zaštartala na polno in vodila do prve menjave. Šlo je do roba moči, tako na vzponu kot na spustu. Kako nor občutek! Poznalo pa se je, da menjav še nisem dobro izpilila in sta me do vrha prehiteli dve tekmovalki. Končala sem kot tretja v svoji skupini in le za mišjo dlako je zmanjkalo, da bi prišla v polfinale. S 14. mestom na evropskem prvenstvu sem zelo zadovoljna. Dokazala sem si, da znam tekmovati, za motivacijo pa potrebujem skupino močnih sotekmovalk.
Imeli smo se lepo, navezovali nove stike, spoznavali nove kraje in se zabavali. Še ena polnovredna izkušnja! Sedaj me čakajo treningi in kakšno tekmovanje na domačih tleh, že čez 14 dni pa nov krog svetovnega pokala v Transcavallu, kjer sta na sporedu individualna in šprint tekma.
Tekmovalno turno smučanje je težak šport, a obenem ponuja velike užitke v gorah, zato nadvse rada treniram, motivacije pa nikoli ne zmanjka. Ob vztrajnosti vsako leto forma nekoliko zraste, zato sem se odločila, da letos nastopim na tekmah svetovnega pokala in na evropskem prvenstvu. Prvega tekmovanja SP se nisem udeležila zaradi oddaljenosti in nastopa na Mountain attacku, druga tekma pa je bila na sporedu pretekli vikend v Italiji v Albosaggii. Udeležili smo se jo trije Slovenci, Nejc, Mike in jaz.
Odpravili smo se v petek zjutraj, se nastanili in šli pogledat progo za individualno tekmovanje. Tudi tam imajo težave s pomanjkanjem snega, zato smo prvi vzpon in končni spust opravili po travi s smučkami na nahrbtniku. 100 m višje smo našli nekaj snega po cestah in gozdnih poteh. Pogledat smo si šli prvi vzpon in zadnji spust. Snega je bilo tako malo, da sem bila zelo razočarana in presenečena, da svetovno prvenstvo lahko sploh poteka v takšnih pogojih. Pri spustu je pod smučmi močno škripalo. Skoraj sem že obupala in dvomila, da bom tekmo sploh končala s celimi smučkami, a sem si rekla, da sem prišla tekmovat in uživat, kar bo, pa bo.
Zjutraj je bilo kar nekaj stopinj nad ničlo. Ob ogrevanju mi je bilo v čast srečati najboljše tekmovalce sveta. Pištola je počila in zagnali smo se v breg. Tempo je bil hiter, vsi smo se borili za dobro pozicijo, zato je bil zame težak samo prvi vzpon, v nadaljevanju pa sem na vzponih le še pridobivala mesta. Tudi spuste sem presenetljivo dobro speljala, zmotil me je le padec na luknjastem terenu. Višje zgoraj je bilo že vec snega, ki se mi je nabiral med smuči in kože, zato sem jih skoraj izgubila. 
Časa za menjavo pa seveda ni bilo. Tudi strm in težak spust iz 2300 m sem odpeljala lepo in po pameti. Nekaj časa sem izgubila pri menjavah in na ravnini. V cilj sem se pripeljala vesela in zadovoljna, pri spustu “na peš” pa sem prehitela še dve tekmovalki in tako končala na 14. mestu, kar pomeni zlata sredina.
V kvalifikacijah smo štartali posamično, na 20 sekund. Zdelo se mi je, da grem hitro, tudi na menjavah nisem imela večjih težav, občutek je bil dober. Semafor v cilju pa je kazal drugače – končala sem namreč na predzadnjem mestu. Večjega razočaranja ni bilo, na progi sem uživala, za naprej pa vem, da bo treba na menjavah bolj pohiteti. Z veseljem sem si ogledala se iztek tekmovanja.
Štart je bil miren, ne prehiter in brez prerivanja. Prvih 500 m smo skozi mesto pretekli v pancerjih, na smučišču pa vpeli smuči. Ker je prvi vzpon zelo strm, podlaga pa ne ponuja prav dobrega oprijema, je večina tekmovalcev uporabila srenače, jaz pa sem zaupala mojim širšim turnim kožam. Teren se je kmalu postavil zelo pokonci, pa mi je začelo drseti nazaj. Nisem videla druge možnosti, kot da snamem smuči in nadaljujem peš, da ne bi izgubila preveč moči. Na sredini sem za kratek čas spet vpela smuči, za naprej pa bi lahko izbrala položnejši del smučišča, a sem raje ponovno snela smuči in šla peš po strmejšem delu. Na vrhu so nas navijači pričakali v špalirju, kar mi je dalo še nekaj motivacije. Sledil je kratek spust kar s kožami, nato kratek vzpon, potem pa smo s čelnimi svetilkami odsmučali 1000 m nižje. Spusti so moja šibkejša točka, a tokrat sem letela kot sneta sekira in pri tem zelo uživala. Vozila sem tako hitro, da sem spregledala križišče z velikimi oznakami in nadaljevala kar po trasi maratona, česar sem se zavedala šele pri naslednjem vzponu. Bila sem tako zmedena, da nisem vedela kaj storiti in sem kar nadela kože na smuči. Eden od kontrolorjev me je usmeril 150 m nazaj, kjer sem zavila na desno. Do tja sem tekla s smučmi v rokah, naprej pa oddrsala v skate tehniki, a je šlo s kožami seveda zelo počasi. Sledil je tek skozi mesto, na drugi strani pa smo ponovno krenili v breg. 
Tam so me ponovno ustavili organizatorji in zahtevali, da kože snamem s smuči in jih ponovno nadenem, saj se menjavo lahko opravi le na tem mestu. V jezi sem nadaljevala z vzponom, a očitno mi je to koristilo, saj sem kar prehitevala tekmovalce pred seboj, vzpon pa se mi je zdel izjemno lahek. Spet je sledil kratek, a hiter spust s kožami in nato kratek vzpon. Na zadnjem spustu sem ponovno zelo uživala, v cilj pa sem se pripeljala izjemno vesela in zadovoljna, saj sem kljub vsem zapletom opravila s progo v zelo dobrem času. Še bolj so me razveselili kriki navijačev in napovedovalci, ki so mi povedali, da sem zmagala! In to s 3 minutno prednostjo.
Karmen Klančnik 