Po najstrmejši smukaški progi na svetu; ne navzdol, ampak v obratni smeri, od cilja do starta. Tu šele vidiš, kaj pomenijo strmi in nevarni odseki, po katerih se morajo pogumni smučarji spustiti navzdol.
Tega legendarnega dogodka sem se udeležila že tretjič, prvič s poškodovanim kolenom in gležnjem, drugič pa z neustrezno obutvijo, saj je proga precej poledenela. Kar nekaj tekmovalcev se je takrat ob zdrsu popeljalo za kar nekaj metrov nazaj dol, zato je bila letos uporaba čelade obvezna.
Tokrat sem raje izbrala zanesljivo varianto in uporabila male dereze. Noč je padla, a kljub napovedi hladnih temperatur, je bil večer topel in snežna podlaga ni bila tako trda kot lani. Tako je bilo letos manj zdrsov, saj ni preveč drselo. Sama sem dala vse od sebe, celotno pot sem imela enakomeren tempo in tako kot ponavadi v strmine pridobivala na mestih, na ravninskih odsekih pa nekoliko izgubljala. V cilj sem prišla kot šesta ženska, s čimer sem zelo zadovoljna, saj so bile punce zares močne. Celo za 2 minuti je bil izboljšan ženski rekord.
Šele ko si na progi, vidiš kakšne zobe lahko pokaže Streif. Ko sem bila že odločena, da letos tu ne bom nastopila, me je v zadnjih trenutkih v nasprotno prepričal Marijan. V dobri družbi je izlet vedno prijeten, na startu pa sem bila vesela, da sem ponovno tu. Proga je vsako leto drugačna, vedno tam pustim nekaj neporavnanih računov, zato me vsakič vleče nazaj izboljšat svoj rezultat. Dogodek je res spektakularen, zato priporočam vsem športnim navdušencem, da se vsaj enkrat v življenju spoprimejo z njim.
Karmen Klančnik 