Limone Extreme VK, 15. 10. 2016

Ukvarjati se z nečim posebnim, s tistim, v čemer marsikdo ne bi mogel uživati. V kolikor najdeš užitek, s tem pride tudi napredek. V mojem primeru je to ljubezen do gora, gorskega teka in vsega, kar je s tem povezano. Tako je za mano še ena zanimiva sezona in skok eno stopnico višje od preteklega leta.

Zadnja pomembnejša tekma na mojem koledarju je bil vertikalni kilometer v Limone-ju pri Gardskem jezeru. Želja po nastopu je bila velika, saj so se temperature le nekoliko spustile, kar mojemu telesu pri premagovanju višinskih metrov še kako ustreza. Prav tako je forma ob vnaprej planiranih treningih še malo poskočila. Finalne tekme svetovne serije v vertikal kilometru, kjer se tradicionalno zbere vsa smetana, res nisem mogla zamuditi.

Naneslo je, da sem se na pot odpravila sama. Zaradi deževne napovedi v petek nisem prav nič hitela z odhodom in v Limone prispela le 2 uri pred štartom. Že samo zaradi čudovite lokacije se splača odpraviti v tisti konec. Dvigovanje gora neposredno iz obale Gardskega jezera in turistična mesteca so bila tudi v temnem deževnem dnevu izjemno lepa. Kako lepo mora biti šele v sončnem vremenu!

Iskanje “race offica” in štartnega mesta v pelerini ni bilo prav nič prijetno. Izvedela sem, da bomo štartali vsi skupaj in tekli po alternativni progi. Proti štartu in na ogrevanje sem se odpravila le slabe pol ure prej, saj je tako močno deževalo, da so bile cunje in copati v trenutku namočeni in težki. Srečala sem še Nejca in Luka, s katerima sem spregovorila par besed, nato pa so tekmovalci prav počasi začeli teči v neko čudno smer in skozi prireditveni šotor. Seveda so tudi nas “poterali” noter. Vse skupaj se mi je zdelo čudno, nič še ni šlo zares, trema ni nič naraščala, zato sem oblečena v vetrovko le čakala skupaj s tekmovalci in opazovala, kaj se bo zgodilo. Ok, kar naenkrat je počila štartna pištola, sama pa sem stala med zadnjimi v vrsti. Zelo neugodno za dobro pozicijo na koncu. Skozi mesto po ulicah sem se prebijala in “komolcala” med tekmovalci, da bi se hitro prebila naprej. Postalo je vroče, med hišami je bilo bolj malo zraka, zato sem se ubadala s slačenjem svoje namočene vetrovke, ki se je lepila po telesu. Dobro, po parih minutah se je le malo razredčilo in pred seboj sem opazila tekmovalke moje vrste. Nekaj deklet nas je teklo skupaj po široki betonski poti, ki je večkrat prečkala kakšen potok. Kar naenkrat je vse skupaj postalo težko. Noge so postale težke, motila me je težka namočena majica, tudi vetrovka (ki je na takih tekmah obvezna), na živce mi je šla čelna svetilka, ki je od sebe dajala bolj malo svetlobe in motilo me je celo, da diham zatohel zrak, ki so ga izdihali moji sotekmovalci. Dve tekmovalki sta mi ušli naprej. Po polovici pa se je vse skupaj obrnilo v pozitivno smer. Kar naenkrat sem se počutila lahka kot perešček, razmišljala sem, kako hitro moji eritrociti razvažajo kisik do vseh celic v telesu, kako lep je prepaden pogled v dolino in kako super občutek je dohitevati sotekmovalce. Strele in grmenje sta mi dala še dodatno motivacijo. Drugo polovico sem v celoti pretekla. Ujela in prehitela sem Sereno Vittori, proti koncu pa sem dohitela še Beatrice Deflorian, ki mi je ušla le za 2 sekundi. Zame sta to dve odlični in težko ujemljivi tekačici. V cilj sem prišla spočita in zadovoljna. Končala sem na 9. mestu, kar je zame super rezultat. Hitro smo stekli v dolino po suhe cunje, potem pa na zaslužene testenine. Mene je čakala še nekajurna vožnja domov.

Če povzamem, sem z letošnjo sezono zelo zadovoljna. Pet vikendov in pet težkih tekem v juliju s K3-jem v zaključku, reprezentančni nastop na evropskem in svetovnem prvenstvu in jesen, ki je bila zaznamovana z odličnim nastopom v Planici, z rekordom na Storžiču in seveda tretjim mestom v zaključku svetovnega pokala na Šmarni gori. Mislim, da si sedaj zaslužim nekaj pavze v smislu napornih treningov in si lahko do prvega snega privoščim uživanje v gorah in v teku s kakšno družabno tekmo za začimbo. Še enkrat pa najlepša hvala, da me podpirate pri mojih podvigih, saj me vsaka pohvala motivira za še boljši rezultat. Prav vesela sem, da sem lahko v tako prijetni tekaški družbi.

Storžič vertikal kilometer, 25. 9. 2016

Ja, padel je! Nov ženski rekord na progi Storžič vertikal kilometer. To je nekaj zame, na takih strminah sem najbolj doma, včeraj pa sem si dokazala, da je bil moj trud poplačan.

Kaj je že vertikal kilometer? To je gorsko-tekaško tekmovanje, kjer moramo tekači premagati 1000 m višinske razlike, proga pa naj bi bila horizontalno merjeno čim krajša. Na Storžiču ta dolžina znaša le 2, 3 km, kar pomeni, da je med najkrajšimi na svetu. Tu tekaški korak bolj malo pride v poštev, treba je ubrati močan pohodniški korak. Da pa ni vsa moč v nogah, še kako prav pridejo palice.

Skoraj ne upam si napisati, da sem se te tekme udeležila prvič. Mogoče sem se bala “kronometrskega” štarta, toda včeraj sem dokazala, da znam odlično nastopiti tudi, če mi nobena od tekmovalk ne diha za vrat. Pogoji za tek so bili naravnost odlični. Suho, ne pretoplo in jasno vreme z lepimi razgledi. Sama sem štartala zadnja od ženskih predstavnic. Zapodila sem se v breg in lovila tekmovalke pred seboj. Moj tempo je bil zelo hiter, saj sem prvih 200 višincev premagala v 7 min in 20 sec, kar je v primerjavi z vzponom na Planiško velikanko zelo hitro, le da tu tekma še zdaleč ni bila končana. Do polovice sem prehitela vse tekmovalke, ki so štartale pred menoj. Vmesni čas je tu pokazal 20 min in 20 sec, kar je pomenilo, da je tempo še vedno zelo visok. Kasneje me je zdelalo sonce, ki se je pravokotno uprlo na travo, po kateri smo tekli in komaj sem čakala, da pridem na greben, kjer vedno zapiha veter. Bilo je težko, a sem vztrajala do vrha, kjer sem po dolgi tišini le zaslišala nekaj navijačev. Pogled na štoparico ob koncu mi je še dodatno narisal nasmeh na obraz. Za nekaj sekund sem se ulegla na tla, nato pa šla navijat za sotekmovalke. Ob tako lepih razgledih smo se vsi skupaj podali še na vrh Storžiča. Prav čudovit dan smo imeli! Na vrhu pa sem ponovno spoznala nekaj pozitivcev, ki so mi še dodatno polepšali dan. V dolini je sledilo kosilo in razglasitev rezultatov, kjer nas je Nejc razveselil z bogatimi nagradami. Vse pohvale organizatorju in pomagačem. Naslednje leto se zagotovo vrnem.

Tekma je bila seveda težka, a sem v tem zelo uživala. Naslednji teden me čaka nekaj še težjega – tek na Šmarno goro. Potrudila se bom po svojih najboljših močeh, a dobrega rezultata zaradi konfiguracije terena, ki mi ne ustreza, ne morem pričakovati. Veliko motivacijo in željo pa imam nastopiti še na zadnjem VK v Limone-ju sredi oktobra, kjer bi se rada pomerila z najboljšimi na svetu.