S slapa Savice mimo sedmerih jezer na Triglav, 14.7.2015

P1210937Nekaj let nazaj sva z Janezom veliko hodila po hribih, odkrivala zanimive poti in spoznavala gore v Sloveniji in bližnji okolici. Nove vrhove sem osvajala tudi sama, kar tako za popestritev treningov. Sedaj vedno manjkrat najdeva čas za take ture in kar malo pogrešam tiste svobodne dni. Zato sem se za danes, na lep sončen torek odločila, da grem na eno daljšo turo, s slapa Savice čez Komarčo na sedmera jezera in naprej čez Hribarice na Dolič, potem pa po mulatjeri na Triglav. Pa če že na Planiki vsakemu razlagam o poteh okoli Triglava, je dobro, da jih tudi sama poznam. Pot je markirana za 8 ur in 45 minut hoje.

P1210953

Nikoli se mi za v hribe ne ljubi vstajati prav zgodaj, sploh, če grem sama. Tako sem izpred koče pri slapu Savica štartala nekaj pred osmo uro zjutraj. S seboj nisem imela veliko stvari – liter pijače, nekaj malega za pojest, majico in vetrovko.

P1210946

Pot čez Komarčo je lepa, v primerjavi z ostalim delom poti dokaj strma in hitro pridobivaš višinske metre. Nato se pot položi in se da lepo teči, razen na delih, kjer je polno mastnih skal. Tu sem bila še vsa sveža, noge so bile lahke in pripravljene na dolgo pot. Zelo vesela sem bila, ko sem na koči pri Triglavskih jezerih srečala kolega, lanskega “soseda” s Kredarice, ki mi je na poti nazaj častil čaj in zelo okusen štrudelj. Do sem sem potrebovala uro in 25 minut, markirano pa je za 3 ure in tri četrt. Tekla sem naprej in občudovala lepote gorskega sveta, še posebej bistra triglavska jezera. Seveda se je našel čas tudi za kakšno fotografijo.

P1210996

Pot čez Hribarice postane gruščnata, po vrhu se težko teče, saj je polno skal in lukenj, zato so bile noge vedno težje. Sledi spust po melišču do Tržaške koče na Doliču. Tega melišča me je bilo že vnaprej strah za povratek, saj se bom morala vsa utrujena po njem povzpeti nazaj gor za dobrih 200 višincev. Od Doliča do vstopa v plezalni del poti vodi položna mulatjera. Pa tudi če je bila položna, so bile noge tedaj že precej utrujene in korak ni stekel. Plezarija po “ferati” mi je šla bolje od rok, zato sem bila kmalu na vrhu. Potrebovala sem 3 ure in 57 minut.

P1220012

Na vrhu sem nekaj popila in pojedla, čez 15 minut pa sem že tekla nazaj dol. Spuste po “zajlah in klinih” obvladam, energija se je kar vrnila. Nekoliko drugače je bilo teči po bolj kot ne dolgočasni mulatjeri, da ne govorim o tistem melišču nazaj gor na Hribarice. Pot se je vlekla kot ponedeljek, občutek je bil, da se premikam po polžje. Tudi na vrhu po ravnini ni šlo dosti hitreje. Še glava se je nekoliko zmedla in začela površno razmišljati. Na srečo je bilo na koncu spet melišče in sem lahko udobneje tekla in izgubljala višino. Še nekaj korakov teka in že sem bila nazaj pri koči na Triglavskih jezerih. Tu sem se si privoščila dobrih 20 minut počitka za štrudelj in druženje z delavci, ki skrbijo za kočo. Izzvali so me, da moram biti v eni uri nazaj na parkirišču, kar mi je s težkimi in bolečimi nogami približno uspelo. Za celotno pot z vsemi postanki vred sem potrebovala nekaj manj kot 8 ur. Nabralo se je približno 34 km in slabih 2700 pridobljenih višinskih metrov.

P1220005

Prav čuden občutek je, ko ti zaradi izgube vode v telesu postaja vedno bolj vroče. Na koncu sem bila tako utrujena, da sem se komaj odpeljala proti bohinjskemu jezeru. Osvežitev v jezeru je počutje zelo izboljšala. Nekaj časa sem še poležavala na plaži, nato pa se doma najedla in sem kot nova.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s